Poleg grščine najpomembnejši klasični jezik Evrope ni botroval samo razvoju kulture in umetnosti na Zahodu, pač pa je ožje pomembno zaznamoval tudi našo deželo pod Alpami.

Tore Janson, pronicljivi švedski jezikoslovec, nas v knjigi Povest o latinščini, izdala jo je Celjska Mohorjeva družba, vodi po preteklosti, sedanjosti in prihodnosti latinščine v doslej najbolj pregledni knjigi o zgodovini, vplivu in zakonitostih latinskega jezika.

Kljub temu da je latinščina dandanes uradni jezik le še v državi Vatikan, ostaja namreč formalni jezik Katoliške cerkve, se z njo – pogosto nevede – srečujemo v procesu izobraževanja, saj se uporablja v naravoslovni razvrstitvi živih bitij, pa seveda v medicini in pravu.

Poleg tega nam latinščina pomaga razumeti zakonitosti besedotvorja in etimologije več evropskih jezikov, med drugimi tudi angleščine in seveda slovenščine.

Podroben vpogled v družbe, ki so se razvijale pod vplivom latinščine

Ker so latinske slovnice načeloma prezahtevne za splošnega bralca, vrzel v zanimanju za latinščino zapolnjuje Povest o latinščini, pregledno in lucidno delo jezikoslovca, ki je svoje študijsko življenje posvetil raziskovanju jezikov na prelomu zgodovinskega razvoja in sociolingvistične povezanosti jezika in družbe.

Zato tudi Povest o latinščini prinaša več kot le zgodovinski uvid. Prinaša poljuden, a podroben vpogled v družbe, ki so se razvijale pod vplivom latinščine.

Z osvetlitvijo slovenskega konteksta ga dodatno razširita avtor predgovora dr. Aleš Maver in prevajalec Gašper Kvartič, ki je za to priložnost Jansonovo monumentalno delo obogatil z desetinami primerov iz slovenskega jezika in družbe.

Knjigo po bogatem osrednjem delu skleneta še dvojezična slovarja najpogostejših besed in frazemov latinske zapuščine.

Jozef Tischner

Jozef Tischner: Filozofija drame

V Filozofiji drame (kjer »drama« pomeni srečanje – človeka s človekom oziroma človeka z Bogom), ki je danes klasično delo poljske filozofije, Jozef Tischner razvija izvirno filozofsko antropologijo, ki skuša najti odgovore na vprašanja: Kdo je Drugi, ki ga srečujem? Od kod zlo? Kaj so lepo, dobro, resnica?

Avtor v iskanju odgovorov spretno povezuje fenomenologijo v duhu Husserla z dialoško mislijo Lévinasa in filozofijo zgodovine, ki se je navdihovala pri Heglu in Heideggerju.

Tischnerjeva kompleksna študija odgovorov na najzahtevnejša in najstarejša vprašanja človeštva ne išče skozi prizmo začudenja nad svetom ali dvoma nad njegovim ustrojem, kakor je to značilno pri Aristotelu in Descartesu, pač pa iz globoke človeške bolečine.

Pomembno delo za razvoj evropske filozofske misli

Tako denimo Tischner resnice ne raziskuje zgolj skozi pojem resnice same po sebi, pač pa tudi skozi akt laganja, ki po njegovo resnico hlini.

Na podobne načine Tischner zgradi novo razumevanje najpomembnejših pojmov bivanja in medčloveških odnosov, vse skupaj pa razširi tudi na odnos človeka z Bogom, kar filozofskemu tekstu pridoda bogato teološko noto, ki je dodatno utemeljena skozi interpretacijo najrazličnejših prizorov najpomembnejših literarnih tekstov v zgodovini, denimo prizorov iz romana Zločin in kazen.

Tischnerjevo delo je obenem pomembno za razvoj evropske filozofske misli v 20. in 21. stoletju.