Metropolitana d. o. o. je izdala knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno nasilje komunistične revolucije v župniji Svetih Treh Kraljev.

Grozili, ropali in ubijali so revne ljudi

Večji del župnije Sv. Treh Kraljev (leži med Rovtami in Žirmi) je bil aprila 1941, od začetka druge svetovne vojne okupiran s strani Italijanov. Župnijo je na dvoje presekala meja med nemškim in itali­janskim okupacijskim območjem in je kruto zarezala v življenje domačinov. Ne Nemci ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici.

Nasilni okupaciji je kmalu sledil nov udarec, tokrat s strani domačih komunističnih terencev, ki so že leta 1942 grozili, ropali in ubijali revne ljudi.

Obramba pred nasiljem

To nasilje in stiske ljudi, razpetih med nasilje okupatorja in partizanov, je prisililo ljudi, da so oktobra 1942 na Vrhu Sv. Treh Kraljev ustanovili vaško stražo, da zavarujejo domove, družine in imetje ter da se postavijo v bran dotedanjim vrednotam. Možje in fantje niso več zmogli mirno gledati zločinov in nasilja, ki se je razširilo po njihovem kraju.


Vrh Svetih Treh Kraljev Foto I. Ž.

Leta 1942 so terenci umorili prvih pet vaščanov. Poleg skrbi za varnost domačinov so vaški stražarji hodili na patrulje v okolico, ovirali partizanske premike in skrbeli za zaščito ozemlja vse do Žirov. Vrhovski stražarji so se po kapitulaciji Italije, septembra 1943, organizirali v dislocirani vod 41. domobranske čete, ki ga je vodil Franc Grdadolnik. Ta četa je imela sedež v Rovtah nad Logatcem.

Komunistična revolucija je umorila 87 Vrhovcev

Maja 1945 so se vrhovski domobranci skupaj z ostalimi vojaki in civilisti umaknili na Koroško, od koder so bili vrnjeni in umorjeni. Pogrešanih od leta 1945 je bilo 58 in njihova imena so zapisana na farni spominski plošči, ki so jo domačini leta 1993 postavili v spomin na žrtve vojne in revolucije na vrhovskem pokopališču. Družine so ostale trajno prizadete, nekatere od njih so za vedno izginile, saj so zločinci uničili celotne družine. V eni družini je bilo umorjenih šest, v dveh družinah pa pet mladih fantov.


Vrhovska vaška straža

V župniji Sv. Treh Kraljev skoraj ni bilo hiše, ki ne bi imela žrtev zaradi revolucionarnega nasilja. Skupno število žrtev vojne in revolucije, tako tistih, ki so bili ubiti na strani partizanov, domobrancev, kot žrtve okupatorjevega nasilja, civilisti, ki so umrli zaradi nastavljenih min ob meji, in tistih, ki so šli po vojni na Koroško ali se šli javit oblastem, pa so jih potem umorili, je bilo 87. Neverjetni krvni davek za tako majhno župnijo, ki danes nudi dom okoli 370 prebivalcem, nekdaj pa jih je bilo blizu 600.

Bogata po vsebinski in pričevanjski plati

Knjiga Marije Treven je bogata tako po vsebinski kot pričevanjski plati. Z neverjetno voljo in prizadevnostjo je več let zbirala gradivo, hodila od človeka do človeka, jih opogumljala, da so ji zaupali svoje spomine, ji predajali fotografije in drugo dokumentacijo. Pri tem je sledila le enemu cilju, zapisati čim več in čim bolj verodostojno.


Vrhovski domobranci

Vez z zdaj že pokojnim očetom Jakobom Mivškom, ki je preživel taborišče Teharje, jo je gnala v nova in nova iskanja. V knjigo je strnila zgodovino vrhovske župnije prve polovice 20. stoletja, s poudarkom na prikazu grozot druge svetovne vojne.


Štirje Dolinarjevi (od šestih po vojni umorjenih bratov).

Iz kratkega uvoda, ki spregovori o času pred drugo svetovno vojno, nas pelje do začetkov vojne, tuje okupacije, razdelitve kraja, začetkov partizanjenja, nastanka vaške straže, formiranja domobrancev in do njihovega tragičnega konca. Osvetlila je tudi obdobje po vojni, ki zajema zgodbe tistih, ki so se šli javit, skrivačev in težke spomine vdov in sirot. Skozi pripovedi in pričevanja je avtorica skušala to obdobje čim objektivneje osvetliti in približati bralcu.

Pripoved o globokem padcu človeka

Župnija je s postavitvijo spominske plošče po več desetletjih strahu in utišanosti imena izbrisanih zapisala na domačem pokopališču in jih vrnila v javni spomin.

Avtorica je poleg zgodovinskega orisa besedo dala številnim pričevalcem, ki skozi osebno življenjsko zgodbo pripovedujejo o globokem padcu človeka, ki je bil pripravljen v imenu »višjih« ciljev poseči po življenju in imetju sočloveka.


Na nagrobniku Dolinarjevih je napisanih šest po vojni umorjenih bratov. Foto I. Ž.

Rane so prizadejale hude bolečine, ki jih ozdravlja le povedana in na glas izrečena beseda o prestanem trpljenju. Ta je močnejša in daljnosežnejša od pozivov tistih, ki nas »prijazno« vabijo, naj pustimo preteklost, da je zdaj čas za prihodnost.

Prisluhnimo zgodbam žrtev in njihovih sorodnikov

Marta Keršič je v uvodni besedi zapisala, da bi brez te knjige »prihodnje generacije Vrhovcev ostale prikrajšane za številne podatke, hišna imena domačij, njihovih življenjskih usod, trpljenja in ne nazadnje vedenja o tem, kako so se kljub vsemu prestanemu trpljenju odločili za preživetje, za to, da ostanejo gospodarji na svojih domovih, da poskrbijo za varno prihodnost naslednjih rodov.

Knjiga nas nagovarja, da prisluhnemo zgodbam žrtev in njihovih sorodnikov ter s sočutjem in empatijo stopamo po poti prehojene kalvarije. Številni kraji po Sloveniji so bili podobno zaznamovani in se še vedno soočajo s travmami preteklosti.«

Vredno se je truditi za dobro, za resnico

»Naj nas ta pričevanja obogatijo in v nas okrepijo zavedanje, da se je vredno truditi za dobro, za resnico,« je zapisala avtorica.

S to knjigo je Marija Treven iztrgala pozabi izjemno pomembne podatke, ki bodo poslej za vedno ostali zapisani in bodo vsakomur dostopni. Vrhovcem, ki so doživeli hudo nasilje komunistične revolucije, je postavili enkraten in trajni spomenik.

Marija Treven na predstavitvi knjige na Vrhu Svetih Treh Kraljev

Več v priponki.

Treven Marija, Vrh Svetih Treh Kraljev - Priponka.doc