Upokojeni profesor matematike in fizike ter specialist kriminologije Bogomil Brvar se je poleg strokovnih člankov s področja vzdrževanja javnega reda in miru, preprečevanja kaznivih dejanj, varnosti v cestnem prometu itd. posvečal tudi raziskavam na področju statistike in računalniške obdelave podatkov. Zanimal se je tudi za zgodovino vasi in župnije Peče, kjer živi.

Skupaj s soavtorico Jelko Lalič je leta 2005 objavil zbornik Župnija Peče v ogledalu časa, v katerem je na osnovi zgodovinskih virov opisal nastanek in razvoj župnije.

Da so Peče potem, ko so se odcepile od Moravč, ostale župnija, je imel posebne zasluge Franc Pirc, ki je pred dvesto leti prišel tja za župnika, se kot prvi učitelj v Pečah posvetil tudi poučevanju otrok in si pridobil posebne zasluge s tem, da je na Kranjsko uvedel novo gospodarsko panogo sadjarstvo.

Karel Ceglar: Božji vrtnar

Pri iskanju podatkov o tem izjemnem človeku se je Bogomil Brvar srečal z delom salezijanskega duhovnika Karla Ce­glarja (1912–1998), navdušenega raziskovalca Baragovega življenja. Pri delu z izvirnimi dokumenti Baragovega misijonskega dela je Karla Ceglarja posebej pritegnila osebnost Franca Pirca, ki se je kot petdesetletnik odločil, da se na Baragovo vabilo odpravi za njim v Ameriko, v indijanske misijone na Gornjem jezeru.

Spomenik Francu Pircu v Podbrezjah
»Reči moram, da sem nad Pirčevo osebnostjo še bolj očaran kot nad Baragovim svetništvom,« je Ceglar leta 1997 v Stični priznal Francetu Baragi, ko mu je izročil v skrb računalniške izpis Pirčevega življenja v treh delih z naslo­vom Božji vrtnar.

Pirčev življenjepis je Bogomila Brvarja očaral podobno kot Ceglarja. Ni se mogel upreti misli na to, da bi Ceglarjevo delo dopolnil z novejšimi podatki, ga izdal v knjigi in ga tako posredoval Slovencem.

Nadgradnja Ceglarjevega gradiva

Ta dopolnjeni in na novo urejeni življenjepis je terjal veliko dodatnega dela, ki mu je Bogomil Brvar posvetil tri leta življenja. Kot strokovnjak za statistiko in računalniš­tvo, kakor tudi človek, obdarovan z detektivskim čutom kriminologa, je zbirko pisem in dokumentov iz Ceglarjeve zbirke dopolnil še z nekaterimi pismi, ki so bili objavljeni v Zgodnji Danici in so dostopni na spletu.

Njegova zasluga ni le v tem, da je pripravil Ceglar­jev rokopis za objavo, ampak je tudi z lastnimi sredstvi poskrbel za njegov natis, ki sovpa­da prav z dvestoletnico Pirčevega prihoda v župnijo Peče.

Ceglarjev izvirni naslov Božji vrtnar je Brvar izpustil in za naslov uporabil le stvarno navedbo Življenje in delo Franca Ksaverja Pirca. Dokumentirano z njegovim dopi­sovanjem.

Že kazalo na začetku knjige z navedbo objavljenih pisem na kar enajstih straneh izkazuje upravičenost tega naslova, prav tako kot navedba nahajališč oziroma objav preko tristo pisem in dokumentov na koncu knjige.

V neizmernih prostranstvih indijanske domovine

V priznanje Karlu Ceglarju, ki je pisma zbral in poskrbel za njihov prevod, sto­ji takoj za uvodom urednika Brvarja Ceglarjev izvirni uvod in njegov življenjepis.


Spominska plošča v Kamniku

Sledi podrobna kronologija Pirčevega življenja, takoj zatem pa vzporedba med škofom Frideri­kom Barago in župnikom Francem Pircem kot prvim Slovencem, ki se je odzval Baragove­mu vabilu v misijone.

Oba sta kot izjemni osebnosti polnih 38 let delovala »v neizmernih prostranstvih indijanske domovine«. Brez Barage ne bi bilo Franca Pirca, misijonarja, ugotav­lja Brvar in dodaja: »Težko si predstavljamo divje, sicer nedotaknjene širjave ogromnih razdalj, ločenih z velikimi jezeri, z redko posejanimi indijanskimi plemeni, katerih pripadniki še niso videli belega človeka, če pa so ga, so nanj večinoma imeli težke spomine. In v to prostorsko in človeško brezmejnost pride mož – misijonar, ki besedo divjak izgovarja in zapiše z vsem spoštovan­jem, ljubeznijo, in divjaki ga sprejmejo kot Očeta, postane njihov 'Minodeé' – Dobra duša ali 'Ga-Minodeé' – Dobro srce.«

Pet let za Barago je stopil na ameriška tla

V želji po čim bolj dosledni uporabi primarnih virov je poleg Hrovatovega življenjepisa Pirca in še bolj pomembnega življenjepisa, ki ga je leta 1952 objavil William Peter Furlan z naslovom In Charity Unfeigned (V odkritosrčni ljubezni), pregledal tudi številne vire, ki jih je
Ceglar navedel v svojih treh knjigah, vsebino pa dopolnil še z viri, ki so nastali po Ce­glarjevi smrti leta 1998.

Dodal je tudi nekaj Pirčevih pisem, objavljenih v Zgodnji Danici, ki jih Ceglar ni zajel in so dosegljivi na spletu.

Poglavju o Pirčevi rodbini, otroštvu in študiju sledi obširen opis njegovega službovanja v Beli Peči, Pečah in Podbrezjah, od koder se je odpravil v misijone.

V Pečah je doživel posebno priznanje ljubljanskega gubernija in ljubljanskega župana Hradeckega ob izdaji knjige Krajnski vertnar (1830), ki ji je v Podbrezju dodal še drugi del (1834).

Tam se mu je ob prebiranju Baragovih pisem zbudila želja, da bi se mu pridružil v delu za misijone. Tu je v knjigo vključen opis misijonskega ozadja s krajšim zgodovinskim orisom severnoameriških misijonov. Pirc je šel za Božjim klicem, ki se je rodil v njegovi duši spomladi ali zgodaj poleti 1833, in je 4. septembra 1835, pet let za Barago v New Yorku stopil na ameriška tla.

Pirc ob boku z Barago in Knobleharjem

Osrednji del knjige zapolnjujejo Pirčeva pisma iz Amerike prijateljem v domovini, Leo­poldinski družbi na Dunaju in drugim. Vsa pisma in dokumente je Karel Ceglar opremil s kratkim povzetkom in opombami, ki jih je Bogomil Brvar dopolnil še z dognanji iz literature zadnjih dvajsetih let.

V posebnem poglavju je opisal Pirca kot pisatelja in pesnika. Sledijo spomini na misijonarja Pirca v Ameriki in spomeniki, posvečeni Pircu v domovini, potem zgodbe o Francu Pircu z dodatkom Pirčev nečak, sestra in polsestra v Ameriki.

Zajetno knjigo (622 strani velikega formata) zakl­jučujejo kratki biografski podatki o osebah, s katerimi je Pirc sodeloval in si z njimi dopisoval, ter seznam imen mest, krajev, jezer in rek v ZDA, ki se omenjajo v knjigi.
Knjiga p. Florentina Hrovata
o Francu Pircu iz leta 1887

Na koncu je seznam Pirčevih del ter virov in literature, najprej po kronološkem in nato še po abecednem redu.

Kot je v uvodni besedi zapisal France Baraga, se po Brvarjevi zaslugi življenje Franca Pirca postavlja enakovredno v vrsto naših treh najpomembnejših misijonarjev 19. stoletja: Barage, Knobleharja in Pirca.