Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja, a vendar v senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega, se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Daniela Dvořáková pa je s svojim raziskovanjem prišla do presenetljivih zaključkov, ki kraljici Barbari vračajo čast in ugled.

Kraljica s tremi kronami je bila skoraj pol stoletja ogrska kraljica, poldrugo desetletje pa je obvladovala velik del slovaškega ozemlja. Redkokatera srednjeveška podoba ženske je pri pisateljih in zgodovinarjih doživljala toliko krivic in negativnega prizvoka kot kraljica Barbara Celjska.

Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice

Prva dela, ki so razširila to negativno podobo, so nastala že takoj po njeni smrti ali celo že v času njenega življenja. V zgodovino je odšla kot Črna kraljica ali nemška mesalina.

Daniela Dvořáková v knjigi Barbara Celjska. Črna kraljica odkriva začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo doslej nepoznanih zgodovinskih virov spremlja, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v kasnejših zgodovinskih zapisih – presenetljivi zaključki, ki kraljici vračajo čast in ugled, pa se berejo kot napeta kriminalka.

Avtorica je s svojim raziskovanjem popravila številne napake in nenatančnosti o življenju kraljice Barbare, ki se že leta pojavljajo v strokovni literaturi. Njeno delo je velika lekcija srednjeveške zgodovine, ki nam na vznemirljiv način nudi vpogled v življenjsko zgodbo Barbare Celjske ter v njeno družbeno vlogo srednjeveške kraljice.

Avtorica knjige Daniela Dvořáková

Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za najstarejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi.

Posveča se raziskovanju zgodovine poznega srednjega veka Kraljevine Madžarske, posebej v času vladanja Sigismunda Luksemburškega. Pri svojem delu je usmerjena v raziskovanje problematike plemstva, ukvarja pa se tudi z vprašanji dvorne kulture, z odnosi in vsakdanjim življenjem v srednjem veku.

Je avtorica uspešnice Rytier a jeho kráľ. Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský (Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboríc in Sigismund Luksemburški) in soavtorica različnih monografij, med drugim Spomienky Heleny Kottannerovej (Spomini Helene Kottanner) in Ulrich Richental Kostnická kronika (Konstanška kronika Ulricha Richentala).

Kulturna dediščina mizarskih delavnic

Knjiga dr. Mirjane Koren Kulturna dediščina mizarskih delavnic je izšla kot šesta knjiga v zbirki Osvetljena dediščina, ki jo izdaja Pokrajinski muzej Maribor.

V osrednjem delu knjige je podrobno predstavljenih šest mizarskih delavnic z območja slovenske Štajerske, katerih začetki večinoma segajo v 19. stoletje.

Avtorica uvaja termin kulturna dediščina mizarskih delavnic, pri čemer poudarja pomen prenosa znanja iz roda v rod in to sporočilo strne v stavku: Nesnovna dediščina, ki je posledica ročnega dela, odpira številna vprašanja o načinih pridobivanja in prenosa znanja, o utelešenem znanju, pa tudi o razumevanju dela, pripadnosti, družbeni umeščenosti in identiteti.

Dr. Mirjana Koren je dolgoletna direktorica Pokrajinskega muzeja Maribor, muzejska svetovalka, ki razvija in skrbi tudi za muzejsko zbirko historičnega pohištva.

Delavnica Ferdinanda Potočnika v Vinarski ulici

Stavbno in bivalno pohištvo izhaja iz delavnice Ferdinanda Potočnika v Vinarski ulici 29, nekdaj znanega mariborskega lesnega industrialca, ki je imel ob proizvodnji stavbnega pohištva še poseben oddelek z desetimi mizarji, ki so izdelovali zahtevno pohištvo.

Bil je velik podjetnik, ki je imel zaposlenih od 45 do 55 delavcev in je s stavbnim pohištvom opremljal banke, šole, tovarne, trgovske lokale v središču Maribora, šolo v Cankarjevi in nazadnje še Hutterjev blok, znan tudi pod imenom Gradišče.

V oddelku s posebej usposobljenimi mizarji je izdeloval zahtevno pohištvo za pisarne, tudi stole sodnikov, odvetnikov in porote na mariborskem sodišču.

Njegov standard je bila kakovost in zato so njegovi izdelki še danes uporabni.

Pred časom je predlagala mariborskemu sodišču, da bi njegove pohištvene kose opremili s tablicami z navedbo izdelovalca in zanimivostmi o njegovi delavnici. S tem bi anonimna oprema sodišča dobila osebno noto. Žal zamisli niso sprejeli.

Potočnik je iz mizarske delavnice razvil tovarno

Sprva je nameravala raziskati vse večje mizarske obrtne delavnice na slovenskem Štajerskem v 19. stoletju. Nato se je osredotočila na mizarstva, v katerih so se s to obrtjo ukvarjale vsaj tri generacije, ki so prenašale vrednote iz ene v drugo. Čas delovanja je zamejila z drugo polovico 19. stoletja in današnjim dnem.

Pomemben pogoj za njeno delo je bil tudi obstoj dovolj preverljivih virov pa raznovrstnost proizvodnje, število zaposlenih, od enega pa do stotih.

Potočnik je iz mizarske delavnice razvil tovarno, iz katere so pohištvo dobavljali v tako velikih količinah, da so ga šteli po vagonih in ne po posameznih kosih.

Lacher je bil izvrsten mizar

Za malo mizarstvo Rek z Mute je veljalo, da so med generacijami sklenili zavezo: oče je obljubil sinu, da mu bo predal delavnico v takšni kondiciji, da bo ta lahko od nje živel, sin pa je obljubil očetu prenašanje tradicije, ohranjanje zdrave kondicije obratovalnice, pri čemer se ne bo loteval tveganih poslov.

Mizar Stojan je imel za cilj izšolati vseh svojih osem otrok in je to tudi udejanjil.

Thonet je od leta 1841 s svojimi inovacijami postopka upogibanja masivnega lesa pod paro povzročil pravi tehnološki bum.

Ko se je Thonetov patent po 20 letih sprostil, je Lacher kot izvrsten mizar in moderen človek izkoristil to priložnost in odprl prvo štajersko tovarno stavbnega in bivalnega pohištva v Mariboru. V sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja je bil najbolj razkošno oglaševan mizar v lokalnem časopisu Marburger Zeitung.

Sedma knjiga Don Camillo in Peppone

Avtor knjige Giovannino Guareschi v že sedmi knjigi po vrsti Don Camillo in Peppone, šest jih je pri Celjski Mohorjevi družbi izšlo od leta 2013, na šaljiv način opisuje dogodivščine duhovnika don Camilla in komunističnega župana Pepponeja, ki tokrat ne ostaneta le v rodni Padski nižini, temveč postaneta prava svetovljana.

Po zanimivih pripetljajih doma ju pot najprej vodi v Rim, nato pa na izobraževalno ekskurzijo v Rusijo. V tokratni knjigi lahko sledimo tudi avtorjevim osebnoizpovednim zapiskom iz zapora in tragičnim usodam ljudi iz Nižine.

Ko človek ugotovi, da je največji sovražnik lahko tudi najboljši prijatelj

Zgodbe so pisane s srcem in z njimi pred nas postavlja ogledalo odnosov in življenjskih lekcij, ki so v današnjem času še kako aktualne. Lika don Camilla in Pepponeja nam spet pokažeta, kako nas lahko ljudje, od katerih bi to najmanj pričakovali, včasih prijetno presenetijo.

Pred pol stoletja napisane dogodivščine med duhovnikom in komunističnim županom danes predstavljajo kulturnozgodovinsko skico, hkrati pa nam na sočen in berljiv način pokažejo, da le niso tako zelo oddaljene in drugačne od zgodb današnjih ljudi.

Avtor Giovannino Oliviero Giuseppe Guareschi

Giovannino Oliviero Giuseppe Guareschi (1908–1968), italijanski pisatelj, novinar, satirik, humorist in karikaturist, je v svetu zaslovel zlasti s satiričnimi zgodbami o don Camillu in Pepponeju.

Zelo ga je cenil tudi papež Janez XXIII., ki ga je povabil k sodelovanju pri pripravi prenovljenega katoliškega katekizma, čeprav on povabila ni sprejel, ker se za to ni čutil dovolj podkovanega.

Guareschijeva iskriva satira je več kot aktualna tudi danes, saj je pisana tako, da v vsakem času drži ogledalo družbi, dokaz tega pa je, da je v Italiji v zadnjem desetletju izšlo več zbirk posameznih Guareschijevih zgodb z obširnimi komentarji uglednih literarnih kritikov.

Doživljanje narave

V knjigi Doživljanje narave je Joseph Cornell ob 35. obletnici prvega izida knjige Približajmo naravo otrokom oživil svojo strategijo »tekočega učenja«.

S to metodo namreč postane poučevanje o okolju pravi užitek, ne pa zgolj suhoparno nizanje dejstev. Človeku, ki odkrije novi pristop – tekoče učenje, se razvedri obraz, ko zaznava ponotranjeno razumevanje ustroja naravnega sveta.

Knjiga Doživljanje narave je razširjena in dopolnjena izdaja, ki pričuje o dolgoletnih Cornellovih izkušnjah pri ustvarjanju in uporabi iger v naravi.

Cornellove igre tisočem učencev, dijakov in odraslih bogatijo izlete v svet narave.

Knjiga je prava zakladnica iger in dejavnosti v naravi, ki v otrocih in odraslih budijo naravno radovednost, domišljijo in čudenje ter povezanost z naravo.

Njegova spoznanja o dinamiki učenja, ne glede na starost, omogočajo bolj plodno in trajnejše razumevanje vsake snovi o naravi,« je zapisala Sue Eisaguire, ustanoviteljica in izvršna direktorica ustanove Nature Track Foundation.

Jeanne MacGregor, okoljska pedagoginja z Evergreen State Collegea pa o delu meni naslednje: »Eno od največjih daril, ki jih lahko damo ljudem vseh starosti, je globoka povezanost z živim svetom. In enega najboljših načinov za to ponuja ta knjiga, ki je čudovit in v resnici nepogrešljiv priročnik za starše, učitelje in voditelje mladih.«

Nova slaščičarna Evforbija

Dobrodošli v novi slaščičarni Evforbija, ki je najboljša na svetu. Njena lastnica Evforbija, učiteljica slaščičarstva, je bralce osvojila ne le s svojimi slaščicami po meri, ampak tudi s svojo neverjetno sposobnostjo reševanja najtežjih zagat.

Gospodična Evforbija se vrača s križarjenja. Organizirali so ji ga njeni zvesti učenci, potem ko so mestne oblasti njen prvi lokal zaprle, da bi tam zgradili novi nakupovalni center. Evforbija pa ni vajena brezdelja, zato tudi na počitnicah razmišlja samo o novih načrtih, zlasti o svoji novi slaščičarni, ki jo med njeno odsotnostjo prenavljajo po Evforbijinih natančnih zamislih. Na križarjenju splete pomembne vezi – poznanstvo z g. Evgenom, mojstrom parfumerije, ji odpre povsem nova obzorja glede priprave slaščic po meri. Pa tudi prijateljske vezi med že starimi prijatelji in znanci se še poglobijo.

Beremo nadaljevanje priljubljenega mladinskega romana Gospodična Evforbija, za katerega je avtor Luigi Ballerini leta 2014 prejel italijansko Andersenovo nagrado za otroke med 9. in 12. letom starosti. Seveda pa to ni le pripoved o ustvarjanju slaščic ali parfumov, ampak predvsem o ustvarjanju medsebojnih odnosov v družini, med sosedi, med vrstniki.