Roman Gospodar sveta angleškega duhovnika in pisatelja Rober­ta Hugha Bensona je apokaliptični roman, ki se je po izdaji leta 1907 skrival za slavnejšimi fantazijskimi romani, vendar med slovenske bralce zdaj prihaja s priporočilom, ki bi ga avtorju zavidal vsak sodobni pisec uspešnic – kar dva papeža sta namreč o knjigi jasno povedala, da gre za dobro obvezno čtivo kristjanov današnjega časa.

Zakaj je ta knjiga tako posebna?

Svet, ki ga Benson slika z literarnimi potezami, je izjemno podoben našemu: v njem obstajajo hitri načini potovanja in komunikacije med celinami, ogroža ga orožje za množično uničevanje, v njem se bohoti materialistični odnos do življenja, ki zanika obstoj nadnaravnega sveta in želi povzdigniti človeka na vrh lestvice vrednot. Pred stoletjem je Benson ustvarjal znanstveno fantastiko in se ni zavedal, da bo čez čas Gospodar sveta še mnogo aktualnejši.

To je eden prvih distopičnih romanov, torej fantazijskih zgodb o bližajočem se koncu sveta. Opisana družba je izrazito negativna in goji tesno soodvisnost med represivno ideologijo in zastraševano družbo – konec sveta je seveda neizbežen, saj se zgodovina ponavlja zaradi človeškega značaja, nagnjenega k ponavljanju lastnih napak. Kako naj se torej soočimo z zadnjimi preskušnjami?

Preroški značaj knjige

Razcvet materializma, tehnološkega napredka in sovražnosti do katoliške Cerkve vplete avtor v tako velikopotezni roman, da se nam nekatera osrednja sporočila razkrijejo šele po premisleku: čeprav svet zavrača duhovno stvarnost, ta ne neha vplivati nanj, temveč si ljudje le zatiskamo oči pred delovanjem duhovnega sveta. Množice politikov, duhovnikov, običajnih ljudi, ki se v zgodbi pustijo prepričati iluziji o lahki poti do uresničitve popolnega sveta, obrnejo svoje upanje nepremišljeno v lažno človekoljubnost, ob tem pa izgubijo svoje dostojanstvo, resnico, vero in ne nazadnje sposobnost za prepoznavanje Satanovega vdora. Svet, ki človeka povzdiguje nad vse in noče več prepoznati duhovnih stvarnosti, je svet, v katerega Antikrist najlažje vstopi in v njem deluje. V tem pogledu je Gospodar podoben nekoliko mlajšemu romanu ruskega pisatelja Bulgakova Mojster in Margareta, ki opisuje, s kakšno lahkoto Satan obvladuje ateistično družbo.

Človek nikoli ne izgubi svoje potrebe po upanju. Bensonov opis množic, ki toplo sprejmejo nastop skrivnostnega politika, dolgo pričakovanega odrešitelja Felsenburgha, in vanj usmerijo svoje upe, je živa slika množičnih gibanj, ki so dala krila vsem velikim svetovnim pretresom od 20. stol. vse do danes. Cena, ki jo totalitarni režim zahteva za vpeljavo enakosti, je preprosto previsoka, da bi jo katerakoli človeška civilizacija zmogla plačati.

Na papeževi nočni omarici

Na Bensonov roman je l. 1992 opozoril kardinal Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., in sicer v odzivu na govor ameriškega predsednika Georgea Busha­ o potrebnosti »novega svetovnega reda«. Dejal je, da je Benson že opisal, kako uničujoče bi na človeškega duha, duha ustvarjalnosti in svobode, vplivala na silo poenotena civilizacija. Kardinal je delno navajal okrožnico Bonum sane Benedikta XV. iz l. 1920, ki svari pred »svetovno državo«, utemeljeno na načelu absolutne enakosti med ljudmi in skupni lastnini: »Če bi te ideje zaživele, bo neizogibno sledila vladavina nezaslišanega terorja.«

Knjigo je vsaj dvakrat javno omenil tudi papež Frančišek, namreč l. 2013 in 2015; slednjič na »leteči« tiskovni konferenci po obisku Filipinov. »Pisatelj je zaznal dramatičnost ideološke kolonizacije in je napisal to knjigo. Svetujem vam, da si jo preberete. Nato boste dobro razumeli, kaj mislim z izrazom ideološka kolonizacija.« Nikakor ni nenavadno, da se je sveti oče te teme dotaknil ravno ob obisku Filipinov, odročnega otočja v zahodnem Tihem oceanu. Roman namreč odstira pogled na nekatere nevarnosti ne­omejene globalizacije in »kolonizacijo«, o kateri govori, razume kot proces vsiljevanja materialističnega in sekularističnega načina življenja ekonomsko in politično močnega dela sveta (Amerike in zahodne Evrope) državam v razvoju.

Morda sta papeža priporočila to knjigo zato, da bi ohranili zadostno mero pozornosti v procesu hitre globalizacije, ki lahko neposredno prizadene velik del človeštva, in da bi znova ozavestili, da nas hudi duh neprestano oblega. Če nanj pozabimo ali celo zanikamo njegov obstoj, mu namreč odpiramo največja vrata v naš svet.