Odemsova hiša v Predosljah spominja na staro kmečko lepotico, ki ji ne manjka lesen gank z obilico rož, šivani vogali in freska svete družine. Vse to daje vtis, da je domačija že od nekdaj taka, kar pa je daleč od resnice. Časi in ljudje so jo oblačili tako raznoliko, da bi jo popotnik, ki bi hodil tod mimo, težko spoznal. To razkrijejo stare fotografije iz predala.

Gospodarjev oče, tretji od devetih otrok, je po vojni na kmetiji ostal čisto sam - in kmetijo ohranil. FOTO: Jana Jocif

»Prodaj vse in pridi za nami v Ameriko«

»To je bila po pripovedovanjih od nekdaj hiša, kjer so se ljudje radi srečevali. Ne le zaradi kmetije, ampak zaradi ljudi. Nekoč gostilna, kjer niso živeli naši predniki, nato moji stari starši in starši,« pove gospodar Gregor, žena Darija pa ga v smehu dopolni: »Danes ni nič drugače. V trgovinici izveste vse, kar se dogaja na vasi. Ves čas imamo ljudi na dvorišču.«

Domačija pa je v preteklosti izkusila tudi marsikatero grenko preizkušnjo. Po drugi svetovni vojni je Gregorjev oče Janez, ki je bil tretji od devetih otrok, ostal na kmetiji čisto sam, saj se je večina njegove družine izselila v Združene države Amerike. Oče je Janezu po nekaj letih pisal pismo, naj doma vse proda in pride za njimi. O tem Janez sicer ni nikoli veliko govoril, a Gregor pove, da se je oče odločil, da bo ostal na domačiji in peljal kmetijo naprej ne glede na okoliščine. Kar 13 let je živel sam, nato pa se je pri 42 poročil in z mamo Urško se jima je rodilo sedem otrok. Gregor je četrti med njimi.

Oče ni šel v tujino, da je obdržal domačijo, mi pa bi to podrli. To se mi ni zdelo dobro. Veliko mi je pomenilo, da se zgodovine ne prekine.

V 70. in 80. letih sta Gregorjeva starša obnovila zelo dotrajana okna in fasado ter na dvorišču postavila nov velik hlev, ki pa za časa njunega gospodarjenja ni zaživel svoje namembnosti. »Oče je veliko dal na družino, za kmetijo pa ni bil tako drzen. Saj tudi ni bilo možnosti. Živeli smo praktično iz rok v usta, bili smo majhna kmetija. Otrokom nam ni ničesar manjkalo, a denarja za razvoj kmetije ni ostajalo.« Gregor je že zelo zgodaj v otroštvu imel sanje, da bo kmet in bo kmetijo povečal. V mladosti je ugotovil, da so to finančno prevelike sanje, zato je šel takoj po končani srednji šoli v službo. Na tak način je želel čim več prispevati in čim prej prevzeti kmetijo.

Ne povečati, ampak oplemenititi

Gregor je kmetijo prevzel leta 2005. Glavni vir zaslužka mu je predstavljala služba, v kateri je sčasoma prevzel tudi direktorsko mesto. Vedno bolj je ugotavljal, da je kombinacija tako zahtevne službe in vodenja kmetije prezahtevna. Ker mu je zmanjkovalo časa, je imel sčasoma v hlevu le še bike pitance, kar je zahtevalo najmanj časa in energije. Ugotovil je, da je faktor ekonomičnosti tako majhen, da tako ne bo šlo dolgo.

»Potem se je zgodilo srečno naključje, da se je v službi začelo podirati in smo se razšli. V tistem času sem si tudi začel ustvarjati družino. To mi je pomagalo sprejeti odločitev, da bom ostal doma. Z ženo sva seveda tuhtala, kako naprej,« opisuje Gregor. Na neki točki sta ugotovila, da je treba prenehati razmišljati, kako povečati kmetijo, ampak kako ji znotraj danega dodati vrednost, jo oplemenititi in od tega živeti: »Ne, da smo veliki, ampak da smo dobri.«

Gregor in Darija Ovsenik, danes sta oba zaposlena na kmetiji. FOTO: Jana Jocif

Prehod na seneno prirejo

Darija ima strica, ki že dolgo prideluje seneno mleko. To je mleko krav, ki so hranjene le s senom in ne s silažno krmo, zato je drugačne, višje kakovosti. Pomislila sta, da bi tudi sami poizkusili in morda na tak način našli novo tržno nišo. »Pred 12 leti smo iz hleva dali bike, bil je na pol prazen. Imeli smo le še dve kravi, ki sta jedli seno. Po mleko so večinoma hodili sosedje, ki jim je bil okus takega mleka všeč, jaz pa sem ga zaradi otrok predelovala v jogurte in skuto,« pove Darija. Gregor se je kmalu odločil, da gre na sirarski tečaj, in tako so izdelke iz senenega mleka najprej ponudili sosedom, kmalu pa so začeli prihajati tudi drugi.

Usmerila sta se izključno v seneno prirejo in pred tremi leti je na njunem domačem dvorišču zrasla manjša trgovina z lastnimi izdelki in izdelki drugih slovenskih kmetij.

»Še danes se spomnim, kako sva šla po prvi hladilnik in začela z majhnimi količinami. Zelo preprosto. Imela pa sva vizijo, da bova enkrat oba ostala doma in bova zaposlena na kmetiji.« Tako sta počasi prišla do ugotovitve, da želita imeti butično kmetijo in izdelke prodajati doma. Tako položaj kmetije ob glavni cesti kot zaledje vasi v bližini mesta to omogočata.

Usmerila sta se izključno v seneno prirejo in pred tremi leti je na njunem domačem dvorišču zrasla manjša trgovina z lastnimi izdelki in izdelki drugih slovenskih kmetij. Trgovinica pod kozolcem, kot jo imenujejo, je zelo lepo zaživela in njihovo dvorišče spet postaja kraj srečevanj in klepetov. Stranke rade povedo, da je prav domače vzdušje poleg domače hrane tisto, kar jim v ponudbi sodobnih nakupovalnih centrov manjka.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, jesen 2023. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.