Aojzij Stepinac se je leta 1898 rodil v župniji Krašić na Hrvaškem. Po maturi je šel v vojsko, kjer so ga kot poročnika avstrijske vojske poslali na bojišče v Italijo. Julija 1918 so ga ujeli in po petih mesecih izpustili. Po prihodu domov se je odločil za študij agronomije, a se je že kmalu odločil, da bo raje pomagal očetu na veliki kmetiji. Izbral si je tudi že dekle za poroko, a se je nato odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjer so ga leta 1930 posvetili v duhovnika.

Pri 36 letih že nadškof

Leta 1931 se je vrnil v Zagreb, kjer so ga imenovali za škofijskega ceremonierja, njegova skrb pa so bili še posebej reveži, zato so na njegovo pobudo ustanovili Karitas. Zaradi njegove velike prizadevnosti in duhovniške navdušenosti ga je zagrebški nadškof Bauer predlagal za svojega naslednika. Za nadškofa so ga imenovali pri njegovih 36 letih, kar je bilo veliko presenečenje za marsikoga. Bil je zelo povezan z laiškimi združenji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanje revščine, skrbel za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih.

P. Miha Žužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca je že leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je mož globoke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje’ je spravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.«

Ščitil Jude in pravoslavne Srbe

Stepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti, zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne države Hrvatske prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili za Cerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovsko zakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobeg judovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe, in bil pri tem marsikdaj uspešen.

Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjo sprejmejo. 24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci, vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje ali ponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo:‘Oče naš, ki si v nebesih.’ Tako jasnih besed je bilo v takratni Evropi bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljali partizani pa tudiradio BBC, kar je razjezilo ustaše.

Obsojal politiko komunizma

Zatem ga je Tito v osebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi od Svetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi je objavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki ni spoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjal posameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadati Stepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili na šestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki, »da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi je prebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestili v župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti.

»Tudi komunisti so naši bratje«

V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzora in bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Če režim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je v pravnem smislu storil pred
štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemu krvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse, kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpusti in mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režima povsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) je rekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezni prvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so naši bratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Stepinca, ki je umrl leta 1960, je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400 tisoč romarji razglasil za blaženega papež Janez Pavel II., ki je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Nise bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«

Odlomek iz nove knjige

Objavljamo kratek odlomek iz uvodnega dela knjige o blaženem Alojziju Stepincu, ki bo izšla v zbirki Obrazi vere, in jo je prevedel jo je Janez Cerar. Pri založbi Družina bo izšla februarja:

»Bila je hladna noč tistega februarja leta 1960. Navkljub izrecni prepovedi potovanja z vlakom ali avtobusom ter ukazu delavcem in študentom, da ne smejo manjkati na svojih delovnih in študijskih mestih, in čeprav ni bila javno objavljena vest o podrobnostih pogrebnega sprevoda, je od polnoči 13. februarja naprej več kot 150 tisoč vernikov iz Hrvaške krenilo proti zagrebški stolnici, da bi se poklonili pred krsto tistega, ki ga je ameriški pridigar nadškof Fulton Sheen naslovil s »prvakom svojega naroda in zgledom celemu svetu«; kardinal Francis Spellman, newyorški nadškof, pa ga je razglasil za »simbol Petra in Pavla ter vseh apostolov in mučencev, ki so čez stoletja prenašali pregnanstva in težave zaradi resnice in pravice iz ljubezni do Boga ter za rešitev bratov«. Ta človek je sedaj več od simbola, sedaj je eden od blaženih Cerkve. Ta blaženi je Alojzij Stepinac.

V tajnem ameriškem poročilu o pogrebu blaženega Alojzija Stepinca, ki je bil dostopen javnosti šele leta 1998, je ameriški konzul v Zagrebu napisal, da je bil lahko kardinal Stepinac pokopan v zagrebški stolnici šele po posebnem dovoljenju komunističnega diktatorja Tita, zato da njegov rojstni kraj Krašić, kjer je deset let bival v priporu, ne bi postal svetišče, ki bi ga kasneje obiskovalo na deset tisoče Hrvatov. »S tem, da je Krašić izključil iz zgodovine, režim po vsej verjetnosti računa, da bo tudi spomin na Stepinca počasi prešel v pozabo,« je napisal ameriški konzul svojim diplomatskim predstojnikom.«


Foto: Wiipedia