Aleksander Mežek, starosta slovenskega kantavtorstva, je po 55 letih glasbene kariere, razpete med Anglijo in Slovenijo, zdaj že šest let končno doma. Pri 72 je še vedno glasbeno dejaven in hvaležen za vse, kar mu je življenje navrglo, tudi težko bolezen. V zadnjem času mu je najljubša od vseh vloga dedka.

Ko sem bil deček, sem se učil, dneve in ure ob reki prebil, čiste lepote od nje se naužil in še za mojo je pesem izlil. (Srce na elektriko)

Vaški otroci smo poleti vedno hodili do Radovne in vse dneve preživljali ob vodi. Ob tej reki sem lahko sanjal, spodbudila je mojo domišljijo. Reka me je veliko naučila o življenju. Tega, da ne moreš iti proti toku. Prej ali slej se boš utrudil in te bo odneslo. Najbolje, da se prepustiš in te življenje odpelje svojo pot.

Ko sem še kot deček radoveden bil, večkrat v bližnjo cerkev sem s prijatelji šel. Vedno sem se čudil, kaj ljudje tam počno. Vse, kar vedel sem, je, da lepo pojo. (Aleluja)

Zrasel sem v katoliški družini. V mladinskih veroučnih skupinah smo razčiščevali življenjska vprašanja. Takrat sem napisal svojo prvo skladbo Krila in začel prebirati Sveto pismo. Še danes mi je premišljevanje Svetega pisma bolj pomembno kot to, da hodim v neko stavbo.

Mojo mamo je v tistem času pritegnila protestantska baptistična cerkev na Jesenicah. Tudi mene so takoj navdušili, sploh glasba, njen ritem in ekspresija. Iz Baptistične cerkve vendar izhajajo gospel in velika glasbena imena, kot so Johnny Cash, Elvis Presley, Ella Fizgerald. V Baptistični cerkvi sem srečal tudi različne ameriške pridigarje in eden od njih me je povabil, da sem se mu leta 1970 pridružil na turneji po Ameriki.

Ko brez miru okrog divjam, pr'jatli vprašajo me kam? (Kam?)

Ob odhodu v London leta 1972 sta mi največ levitov napeli sestri, ki sta v tistem času že imeli družino. Precej starejši sta od mene: 18 in 14 let. Ko sem se odpravljal v London, nisem vedel, ali bom tam ostal ali ne. Pred tem sem delal v Metalki v Ljubljani in s šefom sva bila dogovorjena, da me bo služba eno leto še čakala. Tako da nisem veliko tvegal. Tudi stroškov s potjo nisem imel, saj mi je vozovnico plačala angleška založba, ki me je povabila.

Potem pa je še istega leta moj oče hudo zbolel in umrl. Seveda sem se vrnil in se po pogrebu odločil, da bom ostal in skrbel za mamo. Ko sem ji to povedal, me je pogledala izza očal in rekla: »Zaradi mene ni treba. Če bi bila jaz toliko stara kot ti, bi šla.« In sem šel.

Daleč sem bil in se učil, hodil sem sam, kot vem in znam. Šlo je za las, bo kdaj še čas, da spet se vrnem na vas? (Tu sem doma)

Očitno je bil čas. Pred šestimi leti sem se vrnil na vas. In zdaj dobivam solato od soseda tamle čez ograjo. Takšnega luksuza v Londonu pač ni! Uradna starost za upokojitev je v Londonu 66 let in takrat sem tudi jaz dobil angleško državno penzijo, podobno naši. Tako sem si rekel, da je dovolj, da zdaj lahko rečem adijo.

Moja generacija je ostarela. Mick Jagger, Cliff Richard in jaz smo vsi stari že čez 70 (smeh). Generacije se pač menjajo. Ko sem prišel v London, sem imel srečo, da sem prišel v generacijo odličnih pevcev in kitaristov. A naš čas je zdaj minil. In prav je, da pridejo novi mladi glasbeniki.


»Generacije se menjajo. Naš čas je minil. Prav je, da pridejo novi glasbeniki.« (Fotografije: Vid Ponikvar)

Veselil sem se, ko so mi rekli: »V hišo Gospodovo gremo.« (Jeruzalem)

Pred trinajstimi leti so mi odkrili raka na debelem črevesu in mi napovedali še šest mesecev življenja. Ravno sem naredil ploščo Žeronška koreta. Pred Čopovo hišo smo imeli odličen koncert, potem pa sem se vrnil v London in dobil diagnozo. Rekel sem si: »Nič nimam pred sabo. Zdaj je ravno pravi čas, da grem.« Zdravniki so bili kar šokirani nad mojo reakcijo. A jaz se smrti pač ne bojim, to je nekaj naravnega. Zame je telo kot embalaža. Pomembnejše je, kaj si naredil, kaj si pustil za seboj. A kot kaže, še ni bil čas za odhod.

In ključe vse imam od vrat, do vsake sobe dol in nad. In končno vem, kako bogat je prostor ta odprtih vrat. (Hiše gospodar)

Gotovo je ta pesem tudi prispodoba mojega življenja. Imam prostor, v katerega lahko spustim ljudi. Mnogi so kar lepo pot prehodili z mano, veliko smo se skupaj naučili in doživeli. Seveda tudi trpljenja, žalosti, solz in razočaranja v življenju ne moreš zaobiti. Če se temu upiraš, jih boš še večkrat staknil.

Najbolj vesel sem, da je zdaj v moje življenje in v mojo hišo prišla hčerka s svojo družino. Sicer živijo v Kaliforniji, a so se zaradi tamkajšnje težke situacije s koronavirusom odločili, da pridejo za nekaj časa k meni. Moj zakon se je žal končal, a moja hčerka prihaja k meni, k meni je zdaj pripeljala svoja mala otroka (stara leto in pol in dve leti in pol). Radi me imajo in jaz njih. Zdaj sem »star foter« v pravem pomenu besede in pomagam krotiti mala razbojnika.


Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.
Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.