Med najbolj prizadetimi v poplavah je bila Zgornja Savinjska dolina, v občinah Luče in Ljubno so zaselki, ki sta jih voda in plazovi povsem spremenili – ni cest, ni mnogih hiš in poslopij ali pa so napol podrte, »grabni«, kot rečejo strugam pritokov Savinje, so spremenili strugo in pokrajino za vedno predrugačili. V ljubenskem zaselku Rastke v najvišje ležeči domačiji, ki je bila še naseljena, je živela družina cerkvenega ključarja Milana Pečnika. Voda jim je odnesla povsem dodobra gospodarsko poslopje in večino živali v njem, iz poplavljene hiše so se v zadnjih minutah rešili gospodar z ženo in sinom ter skoraj nepokretno 86-letno taščo; dva dni so bili ujeti na bližnjem hribu v leseni uti – z dveh strani je po grabnih iz hribov divjala voda in blato in pesek, z zgornje strani je neprehoden hrib z grozečimi krušljivimi skalami – po dveh dneh jih je rešil helikopter.

Milan Pečnik z ženo in sinom. FOTO: Ksenja Hočevar

Rešili so se v leseno uto, po dveh dneh jih je rešil helikopter

»Tisto noč nisem zatisnil očesa,« pripoveduje Milan Pečnik: »Že od večera je voda naraščala. Sin je delal do devetih zvečer, poklical sem ga, naj pohiti, ker drugače se morda ne bo mogel vrniti domov. Hodil sem ven in opazoval vodo, vedno več je je bilo …« Milan, ki na domačiji živi že od malega, je pred tem doživel že več poplav, dvoje hujše. »Vse, kar smo vlagali v domačijo in okolico, smo delali z mislijo in po načrtih, da lahko voda naraste … A česa takega ni pričakoval nihče. Imeli smo urejene odtoke, a voda je ubirala svojo pot. Rušilno pot. Vedno več je je bilo in malo po tretji uri zjutraj sem vedel, da se moramo umakniti.« V dolino ni bilo več mogoče, edina rešitev je bila uta, ki jo je še v prejšnjem stoletju na hribu zgradil Milanov oče. »Bejžat moramo,« je zavpil: »Še dolgo in hudo se bo usipalo!« S sinom Boštjanom in ženo Štefko so zbudili še skoraj nepokretno 86-letno taščo, pograbili kruh z mize, se skozi zgornja balkonska vrata prebili ven in se po razmočenem kolovozu umaknili v leseno uto.« 

FOTO: Ksenja Hočevar

Ujeli so zadnje minute – kot cunami je prihrumela umazana, »težka« voda s kamenjem in ščavjem … Višje v hribih je namreč okoli šest metrov visok jez, ki že dolgo ni bil vzdrževan in kjer se je leta in leta nabiral pesek, kamenje, vejevje – Milan je več let opozarjal odgovorne, da jim grozi to, kar se je res zgodilo v zgodnjem petkovem jutru 4. avgusta.

FOTO: Ksenja Hočevar

Odneslo je dve kravi, kokoši in pujsa

Iz kakšnih sto metrov oddaljene lesene ute v hribu, obkroženi z vodo okrog in okrog, so opazovali, kaj se dogaja na kmetiji. »Bila je tema, bilo je grozljivo – več slišiš kot vidiš,« v solzah pripoveduje Milanova žena Štefka: »47 let sva poročena, 47 let živim na posestvu, a kljub izkušnjam že dvojih večjih poplav sem se počutila varno. Zdaj se ne bi več upala spati v tej hiši, bojim se vode, bojim se razmočenega hriba, plazov in skal.« Domačijo so iz lesene kolibe sprva opazovali od daleč, ko se je ujma vsaj malo umirila, so videli, da je zares hudo, o živih bitjih spodaj ni bilo sluha, voda je tik pod leseno uto ustvarila kar 10-metrsko brežino. Gospodar se je naslednji dan po bregu prebil do hiše in našel opustošenje: voda jim je odnesla večji del hleva, iz njega pa tudi obe kravi – eno so našli v strugi reke v več kilometrov oddaljenem kraju Okonina, druga je še nekje zasuta, odneslo je ducat kokoši; rešil se je konj, ki se je po sreči z nogo zataknil ob most in tako ga ni odneslo po strugi navzdol (ima le močno ranjeno nogo), ne vedo pa, po kakšni logiki sta preživela dva od treh pujsov, voda v svinjaku je namreč bila do stropa. Milan je pujsa in konja po strmem bregu hodil krmit s krmo, ki jo še ostala na domačiji – po dveh dneh pa je družino in prašiča rešil helikopter.

Nemočno opazovanje razdejanja narave. FOTO: Ksenja Hočevar

Zaselek je brez cest, mnogih hiš, prej idilična pokrajina je neprepoznavna 

Po nekaj dneh, ko je voda upadla, so se po strugi prebili do domačije – ceste ni več, struga se je za več metrov razširila, o vrtu ni več sledi; na tone peska, blata, prsti je naredilo pokrajino neprepoznavno. Voda je udrla tudi v hišo in naredila veliko škode. Pred kratkim so dom scela prenovili: nova vrata, vhodna in notranja, nove ploščice, prenovljena kopalnica … »Veliko smo vlagali, razmišljali smo celo, da bi del poslopja spremenili v turistični apartma,« je o načrtih spregovoril gospodar: »Vajeni smo neurij, a včasih je voda spirala, zdaj pa je zasipala.« Po nekaj dneh so pripeljali bagre in druge stroje in začeli odkopavati domačijo, šele po dobrem tednu pa so toliko uredili zaselek, da so se do njih – seveda peš - lahko prebili tudi prostovoljci in začeli s čiščenjem. »Iz Kamnika in Radovljice so bili, človek ne more verjeti, kako so garali. Brez dobrih ljudi ne vem, kako bi preživeli.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»K nam so prihajali po mleko«

Pečnikovi so bili znani v Ljubnem kot majhna samooskrbna kmetija – k njim so hodili po mleko tudi iz drugih vasi, saj so bili daleč okrog edini, ki so molzli »po starem«: »Drugi imajo mlekovode in tisto mleko se ne skisa, Ljubenci in drugi Savinjčani pa imamo radi kislo mleko. Štefka je delala tudi t. i. dnevne sire – kolikor ga je naredila, toliko ga je šlo,« pripoveduje Milan. Odneslo jim je vse stroje izpod nadstreška, ki ga tudi ni več: puhalnik, trosilko za gnoj, prikolico za avto, kosilnico, nakladalno prikolico za seno … »Poglejte, tudi železni plug je odneslo,« pokaže sto metrov niže v strugi; premaknilo je tudi betonsko greznico, po besedah sina Boštjana težko prek 4 tone; o drvarnici, polni že pripravljenih drv za zimo, ni več nobenih sledi.

FOTO: Ksenja Hočevar

»Bog nam je rešil življenje, to je čudež, da smo živi«

Kako naprej, še ne vedo. Dan pred našim obiskom, to je 15 dni po uničujoči ujmi, je prišel v Rastke geolog – v spremstvu Milana je pregledal hrib in odsvetoval bivanje v hiši: »Hrib nad hišo je razmočen, visoko gor so se – tako so pokazale geologove aparature – močno premaknile skale. Grozijo, da se odkrušijo in prikotalijo v dolino. Točno nad hišo so, tako gromozanske, da bi prodrle streho in nas pokopale,« skrbi Milana. Začasno so se nastanili pri hčeri Saši, ki z družino živi nekaj sto metrov nižje v zaselku, a večje škode v družinski hiši in bližnji delavnici niso imeli. »Strah pa je tudi njih, zdaj nam je narava pokazala, da nobena škarpa ne pomaga. Pri nas je premaknilo betonske stebre,« razmišlja Štefka – njeno mamo so preselili nazaj v njen prvotni dom, od koder je prišla k njim po operaciji kolka in z drugimi boleznimi, da je hči skrbela zanjo. »Žalostni smo, na trenutke kar obupani. Ampak jezni pa ne, še najmanj na Boga – če ne bi bilo Njega, bi bilo še huje. Bog je rešil naša življenja. Čudež je, da v tej hudi ujmi v Savinjski dolini ni bilo nobenega mrtvega. To je Božje varstvo, Bog nas ima rad.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Škof Maksimilijan se je v gojzarjih prebil do nas takoj, ko je bilo prehodno«

Milan Pečnik je že dolga leta ključar pri podružnični cerkvi v Rastkah, veliko skrbi pa tudi za župnijsko cerkev v Ljubnem. »Takoj ko so za silo uštimali pot, nas je obiskal škof Maksimilijan, v gojzarjih se je prebil do nas. Že prej pa me je poklical, kako smo. Začutil sem očetovsko skrb – tako škofa kot duhovnika Roka Metličarja, ves čas smo povezani tudi z našim duhovnikom Vikijem Košcem, Ljubno oskrbuje iz Luč, in Karlom Gržanom, ki živi na samem na področju župnije,« je našteval Milan, ki je do smrti v začetku letošnjega maja dolgo časa skrbel za ljubenskega župnika Martina Pušenjaka. »Dolgo je bil bolan, zaradi sladkorne so mu odrezali obe nogi. A želel je ostati med nami. Vozil sem ga v cerkev maševat, tudi k zdravnikom – ko je ostal v bolnici, je dal moj naslov za obveščanje. Pogosto je Štefka skuhala zanj in sem mu odpeljal; najraje je imel fižolovo juho – sedaj pa sta na njivi ostali dve goli prekli.« Doma so imeli še župnikov invalidski voziček in ravno dan pred poplavami je poštar prinesel dopis, da ga morajo vrniti.

Milan Pečnik je ključar pri podružnični cerkvi v Rastkah, veliko pa skrbi tudi za župnijsko cerkev v Ljubnem. FOTO: Ksenja Hočevar

»Najhuje je, ko vajen dela od jutra do večera, lahko le nemo opazujem«

»Scagani smo. Najhuje je, ko od jutra do večera samo opazujem, kako bager – če sploh pride – ravna zemljo. Navajen sem delati. Zjutraj sem zgodaj vstal, šel v hlev, nakrmil živali, pomolzel, krave pognal v breg … Potem sem šel delat na žago – tudi to je odneslo, ali pa okopaval vrt, kosil v času košnje, napravljal drva … Dela nikoli ni zmanjkalo. Zdaj pa gledam, razmišljam o prihodnosti – in od nemira kadim.« Neizmerno je hvaležen gasilcem in civilni zaščiti, pilotu in reševalcem v policijskemu helikopterju, hvaležen prostovoljcem, predvsem pa sosedom, prebivalcem Rastk: »Nobenemu ni prizaneslo. Držimo skupaj, nekako se bomo prebili čez to nesrečo. Rastke pa – četudi bodo naredili cesto in drugo kot včasih, nikoli več ne bodo naš nekdanji raj na zemlji.«