Igralec in pesnik. Mož, oče, domoljub, tesar. Štajerec v Ljubljani. V skoraj štiridesetih letih je v gledališču in filmu ustvaril desetine nepozabnih likov, tako rekoč že od mladostnih let pa se izpoveduje v poeziji. Izdal je blizu trideset pesniških zbirk, zadnja Grabe mojih sanj je izšla to jesen pri založbi Kulturni center Maribor. Gre za izbor pesmi iz prejšnjih zbirk, novost pa je šest spremnih besed njegovih prijateljev, Toneta Partljiča, Draga Jančarja, Aleksandra Zorna, Aleša Bergerja, p. Edvarda Kovača in Rudija Španzla, ki vsak s svojega zornega kota bralcu približa izjemnega ustvarjalca, ki bo drugo leto maja dopolnil 80 let.

Gospod Kuntner, kako kot umetnik vidite sedanji čas?

Radostno in žalostno. V sebi nosim pekel in nebo, kakor je zapisal že Prešeren. Pesniki to zaznamo. Včasih sem, ko so me vprašali, kako sem, odgovoril: »Kljubujem, torej sem.« Živel sem z radostjo kljubovanja. A tega zdaj ne rečem več. Le to: da sem še živ. Nimam več moči za k...