Letos sem se precej posvečal žuželkam. Makrofotografija mi je pri srcu, in ko fotografiram drobna bitja, utrinke iz njihovega življenja in njihove posebnosti, se zraven tudi učim. Obenem vedno znova ugotavljam, da za spoznavanje skrivnosti, ki ga ponuja življenje drobnih in neopaznih, ni treba vedno sesti v avto in se odpeljati včasih celo v daljne kraje. Zanimivosti se nam ponujajo dobesedno kar pred domačim pragom.

Žuželke se pozimi umaknejo v zakulisje dogajanja žive narave, saj jih velika večina ta čas preživi v eni od svojih razvojnih oblik, tiste, ki prezimijo kot odrasle, pa otrple v skritih kotičkih čakajo na pomlad. Pred nedavnim sem opazoval gosenici našega največjega metulja lastovičarja, ki sta se na vrtu še tik pred zapadlim snegom prehranjevali na odcvetelih, zdaj že porjavelih jesenskih astrah. Presenetile so me nizke temperature, pri katerih so se ta občutljiva bitja sploh še lahko hranila, in tudi sama rastlina, saj sem do sedaj očitno zmotno mislil, da so...