7. maj 2006, 4. velikonočna nedelja

Spoštovani bratje v škofovski službi, dragi bratje in sestre!

Obhajanje prihodnjega svetovnega molitvenega dneva za duhovne poklice mi nudi priložnost, da povabim vse Božje ljudstvo k razmišljanju o temi Klic v skrivnosti Cerkve. Apostol Pavel piše: »Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa ... V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta ... V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,3–5). Pred stvarjenjem sveta, preden smo začeli bivati, nas je nebeški Oče osebno izbral, nas poklical, da bi vstopili v sinovski odnos z njim, po Jezusu, učlovečeni Besedi, pod vodstvom Svetega Duha. S tem, da je za nas dal življenje, nas je Jezus uvedel v skrivnost Očetove ljubezni, ljubezni, ki ga popolnoma obdaja in ki jo nam vsem podarja. Na takšen način združeni z Jezusom, ki je Glava, sestavljamo eno samo telo, Cerkev.

Breme dvatisočletne zgodovine otežuje zaznavanje novosti očarljive skrivnosti Božjega posinovljenja, skrivnosti, ki je v središču poučevanja svetega Pavla. Apostol spominja, da »nam je Oče razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, ... osrediniti v Kristusu kot glavi vse« (Ef 1,9–10) in dodaja, ne brez zanosa: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8, 28–29). Sporočilo je resnično očarljivo: poklicani smo, da živimo kot Jezusovi bratje in sestre, da se čutimo sinovi in hčere istega Očeta. To je dar, ki popolnoma spremeni vse izključno človeške zamisli in načrte. Izpoved resnične vere na široko odpre duše in srca neizrekljivi skrivnosti Boga, ki prežema človeško bivanje. Kaj naj torej rečemo o danes zelo močni skušnjavi, ko se čutimo tako zelo samozadostne, da se zapremo skrivnostnemu Božjemu načrtu, kar zadeva nas? Očetova ljubezen, ki se razodeva v osebi Jezusa Kristusa, nas poziva.

Da bi odgovorili na Božji klic in se podali na pot, ni nujno, da smo že popolni. Vemo, da je zavedanje lastnega greha izgubljenemu sinu omogočilo, da se je odpravil na pot vrnitve in tako izkusil veselje sprave z Očetom. Človeška šibkost in omejenosti ne predstavljajo ovire, seveda če prispevajo k večjemu zavedanju resnice, da potrebujemo Kristusovo odrešenjsko milost. Takšno izkušnjo ima sv. Pavel, ki izpoveduje: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9). V skrivnosti Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa, moč Božje ljubezni spreminja človekovo srce, ko ga usposobi za posredovanje Božje ljubezni bratom. V teku stoletij so mnogi možje in žene, ki jih je preoblikovala Božja ljubezen, posvetili svoja življenja Božjemu kraljestvu. Že na obali Galilejskega morja so mnogi pustili, da jih je osvojil Kristus: iskali so telesno ali duhovno ozdravljenje in se jih je dotaknila moč njegove milosti. Druge je On sam osebno izbral in so postali njegovi apostoli. Najdemo tudi osebe, npr. Marijo Magdaleno in druge žene, ki so mu sledile na njihovo lastno pobudo, preprosto iz ljubezni. Podobno kakor apostol Janez so imeli posebno mesto v njegovem srcu. Ti možje in žene, ki so preko Kristusa spoznali skrivnost Očetove ljubezni, predstavljajo različnost poklicev, ki so bili že od nekdaj navzoči v Cerkvi. Vzor nekoga, ki je poklican, da na poseben način pričuje o Božji ljubezni, je Marija, Jezusova Mati, ki je v njenem romanju vere direktno pridružena skrivnosti učlovečenja in odrešenja.

V Kristusu, glavi Cerkve, ki je njegovo telo, vsi kristjani sestavljajo »izvoljeni rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo Boga, da bi oznanjali njegova čudovita dela« (1 Pt 2,9). Cerkev je sveta, čeprav njeni člani potrebujejo očiščenje, da bi svetost, Božji dar, mogel zablesteti v njih v vsem sijaju. Drugi vatikanski cerkveni zbor osvetli splošno poklicanost k svetosti, ko zatrjuje, da »so tisti, ki hodijo za Kristusom, od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 40). Kristus, veliki Duhovnik, pa za tem v skrbi za Cerkev – znotraj splošne poklicanosti – v vsaki generaciji kliče tudi osebe, ki bodo prevzele skrb za njegovo ljudstvo; posebej kliče v duhovniško službo može, ki bodo izvrševali očetovsko vlogo, ki izvira v samem Božjem očetovstvu (prim. Ef 3,14). Poslanstvo duhovnika v Cerkvi je nenadomestljivo. Čeprav v nekaterih deželah duhovnikov primanjkuje, ne smemo nikoli izgubiti gotovosti, da Kristus še naprej kliče može, ki kakor apostoli zapustijo vse drugo delo in se popolnoma posvetijo obhajanju svetih skrivnosti, oznanjevanju evangelija ter pastoralnemu služenju. V apostolski spodbudi Dal vam bom pastirjev je moj častitljivi predhodnik Janez Pavel II. o tem zapisal: »Duhovnikov odnos do Jezusa Kristusa in v njem z njegovo Cerkvijo je v samem njegovem duhovniškem bistvu, v moči njegove zakramentalne posvetitve ali zakramentalnega maziljenja in v njegovem delovanju, to je v njegovem poslanstvu ali službi. Na poseben način je duhovnik služabnik Kristusa, navzočega v Cerkvi kot skrivnosti, občestvu in poslanstvu. Zaradi udeležbe pri Kristusovem 'maziljenju' in 'poslanstvu', nadaljuje v Cerkvi njegovo molitev, njegovo besedo, njegovo daritev in njegovo odrešenjsko delovanje. Je torej služabnik skrivnosti Cerkve, ker udejanja cerkvena in zakramentalna znamenja navzočnosti od mrtvih vstalega Kristusa« (16).

Drugi posebni poklic, ki zavzema v Cerkvi častno mesto, je poklic v posvečeno življenje. Po zgledu Marije iz Betanije, ki »je sede ob Gospodovih nogah poslušala njegovo besedo« (Lk 10, 39), se številni možje in žene posvetijo popolni in izključni hoji za Kristusom. Čeprav opravljajo različne službe na področju človeške vzgoje ali skrbi za uboge, v poučevanju ali v strežbi bolnikom, nimajo teh dejavnosti za glavni cilj njihovega življenja, ker, kakor je dobro poudaril Zakonik cerkvenega prava, je »kontemplacija Božjih resničnosti in nenehna povezanost z Bogom v molitvi prva in najvažnejša služba vseh redovnikov« (kan. 663, §1). V apostolski spodbudi Posvečeno življenje Janez Pavel II. zapiše: »V izročilu Cerkve se na redovne zaobljube gleda kot na edinstveno in rodovitno poglobitev krstnega posvečenja, kolikor se z njimi tesna povezanost s Kristusom, ki se je že vzpostavila pri krstu, razvija v dar bolj popolno izraženega in uresničenega priličenja s pomočjo zaobljube evangeljskih svetov« (30).

Ob spominjanju Jezusovega naročila: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9, 37) močno čutimo potrebo, da molimo za poklice v duhovništvo in posvečeno življenje. Ni presenetljivo, da tam, kjer goreče molijo, poklici cvetijo. Svetost Cerkve je v bistvu posledica povezanosti s Kristusom in odprtosti skrivnosti milosti, ki deluje v srcih vernih. Zato želim povabiti vse vernike, da gojijo prisrčen odnos s Kristusom, učenikom in pastirjem svojega ljudstva, ter posnemajo Marijo, ki je Božje skrivnosti ohranila v svojem srcu in jih stalno premišljevala (prim. Lk 2, 19). Skupaj z njo, ki v skrivnosti Cerkve zavzema središčno mesto, molimo: