Misijonsko središče vsak tretji četrtek prek zooma gosti pogovorni večer z misijonarjem, sinoči so v goste povabili misijonarke iz Ukrajine. Sestra Marta Meško in sestra Barbara Peterlin sta do nedavnega delovali v Kijevu, zaradi vojnih razmer pa sta se preselili na misijon v kraju Remeta v Zakrpatju ob meji s Slovaško, kjer deluje sestra Jožica Sterle.

Bog že pred petimi leti poskrbel za zatočišče

»Tu smo za zdaj na varnem, tu ni padla še niti ena raketa, je pa bilo blizu, v Lvovu. Prav tako so se tudi tu že oglasile sirene,« je razmere v regiji opisala domačinka sestra Marta Meško, ki je prav na kraju, kjer imajo Marijine sestre svojo hišo, odraščala.

Pred petimi leti so namreč na domačiji sestre Marte, na njeno željo in na željo njenega pokojnega očeta, naredili samostan. »Zdaj se nam zdi, da je to velika Božja previdnost, da smo tukaj, da imamo hišo na deželi in da imamo zdaj v času vojne kje biti. Gospod je že pred petimi leti videl, da je treba iti na Zakrpatje, mi pa šele zdaj razumemo, da je bilo potrebno,« je dejala sestra Jožica, ki tam deluje vseh pet let.

Sestra Jožica in sestra Marta. FOTO: Zajem zaslona

Sestri Marta in Barbara sta povedali, da so v Kijevu do zadnjega živeli v veri in upanju, da vojne ne bo. Po mestu so v zemljo polagale svetinje, da bi prostor in ljudi izročile Brezmadežni. Prav tako sta bili odločeni, da prestolnice ne zapustita. A ko ju je 24. februarja prebudilo bombardiranje, so se s tretjo sestro, Ukrajinko, vendarle odločile, da odidejo.

»Ostati v Kijevu, bi bila skušnjava«

Odločitev so sprejele z Božjo pomočjo. »Smo zmolile in odprle Sveto pismo. Odprl se nam je odlomek, ko Jezus pred vnebohodom reče učencem: 'Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta',« je delila sestra Barbara, ki jo je v odločitev vodila tudi misel na druge. »Človeško gledano je bilo prav, da smo odšle, da bi drugi imeli z nami manj skrbi, strahov.«

V to odločitev jih je vodila tudi izkušnja iz časa revolucije leta 2014, ko so bile večinoma doma in zaradi nevarnosti niso mogle opravljati svojega dela. Zdaj so razmere še toliko težje.

Sestra Barbara. FOTO: Zajem zaslona

Po prihodu v Zakrpatje, so s. Barbaro prežemali občutki krivde, a so se ji v molitvi razodele Jezusove skušnjave: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« »Če bi ostale, bi bila to skušnjava, da hočeš iz svoje moči ostati,« je dejala.

Genocid nad ukrajinskim narodom

Ostajajo pa v vsakodnevnem stiku z ljudmi, ki so ostali v Kijevu. Kot je povedala s. Marta, gre ljudem ob zvokih siren, ki se oglasijo večkrat na dan, že na bruhanje, tako zelo so utrujeni. Drugi, ki so se v Kijev zatekli iz drugih predelov, zdaj živijo kar na podzemni železnici. »To ni vojna, to je genocid ukrajinskega naroda. Nadaljevanje politike Stalina,« je dejala s. Marta. »Bombardira se civilno prebivalstvo, ljudi brez orožja, bolnišnice … Pretresljivo, težko razumljivo. To je kriminal.«

A hkrati svari, da ne smemo dopustiti, da nas prevzame sovraštvo in zlo. »V središču so ljudje, ki trpijo. Jezus, ki z njimi trpi. Devica Marija, ki jih tolaži. Če imamo v središču to, potem Putin kot Putin nima več take velike moči, da bi o njem sploh razmišljali.«

FOTO: Misijonsko središče Slovenije

Vzor molitve Martinega očeta

Ljubezen se izraža v molitvi, je nadaljevala in povedala, da tudi same v tem času več molijo kot delajo. Sestre tako vse noči v izmenah prebedijo ob Najsvetejšem in molijo psalme.

»Ko je bil ata sestre Marte še živ, je bila v Kijevu revolucija. Me smo se takrat bale. On pa je bil grko-katoličan in je takrat bral knjigo psalmov, da bi se nemiri umirili. Tako smo si tudi me zdaj prinesle v kapelo Sveto pismo in prva, ki začne, bere psalme in do koder pride, tam označi in druga nadaljuje. To nam daje pogum,« je dejala s. Jožica.

Delo se ni ustavilo

Sicer povedo, da se delo za njih vendarle ni ustavilo. Sestra Jožica nadaljuje svoje delo pri oskrbi bolnikov, teh ne zmanjka, pravi. Pri tem ji pomaga tudi s. Barbara, ki je povedala, da so prav ta dan, ko je bil pogovorni večer, dopoldan sprejele prvo pošiljko zdravil in drugega medicinskega materiala, ki se na njihovo prošnjo zbira pri Misijonskem središču Slovenije.

Poleg tega pomagajo tudi beguncem, ki bežijo z vzhoda države. Iščejo možnosti namestitve v okolici, povezave s sosednjimi državami, veliko je organizacije in telefonskih klicev, nenehnih sprememb.

Pri tem se povezujejo z drugimi, utečenimi organizacijami. Tudi ljudi dobre volje, ki čutijo, da bi darovali za Ukrajino, naprošajo, da se s svojim darom obrnejo na Karitas ali Misijonsko središče Slovenije.

Marijine sestre iz Ukrajine so neizmerno hvaležne za vso bližino, skrb, podporo in sočutje od vsepovsod. »Lahko se samo čudimo, kaj se dogaja v Sloveniji, kaj delate, koliko ljudi je angažiranih in da se toliko moli. Vsak dan sem hvaležna, za vse ki molite in nas tako podpirate,« je dejala s. Barbara in hkrati prosila, da naj v skrbi za materialno pomoč nikar na pozabimo moliti za njih, za mir in za Ukrajino.

Kdor bi želel pomagati Ukrajini, lahko sredstva nakaže tudi Misijonskemu središču Slovenije. TRR: SI56 0201 4005 1368 933,  Koda namena: CHAR, Namen nakazila: pomoč za Ukrajino, Referenca: SI00 249695