Kljub vojni v Ukrajini ostajate osebno povezani z vašimi verniki. Kako doživljajo vojne razmere?

Imam veliko prijateljev v ukrajinski grkokatoliški Cerkvi, tako med duhovniki, menihi, škofi in verniki. Z njimi sem povezan in sledimo dogajanjem, povezanim z vojno. O politični situaciji ne morem kaj dosti reči, lahko pa rečem o družbenih razmerah, ki so zelo težke v delih Ukrajine, kjer je vojna. Ukrajinska grkokatoliška Cerkev ima največ svojih vernikov na Zahodu, kjer je trenutno še relativno mirno. Žene in otroci so v pripravljenosti, da bodo morali zapustiti domove, možje in fantje pa v pripravljenosti za obrambo Ukrajine, napad na Ukrajino je namreč prešel v veliko vojno. Molimo in prosimo v zaupanju, da se vojni napadi prenehajo in pride do sporazuma, da se preneha trpljenje nedolžnih ljudi. Vsak dogovor ali sporazum je veliko boljši kot uničevanje človeških življenj.

Ker so napadeni, želijo narediti vse, da branijo svojo državo. Vidim, da zelo zaupajo. Preveč so verjeli zahodnim svetovnim silam, da jim bodo v vojni pomagale, in so žalostni, ko ni tako. Tudi Rusi si želijo, da se vojna prekine in reši z dogovori in sporazumi.

Vsak dogovor ali sporazum je veliko boljši kot uničevanje človeških življenj.

Še verjamete, da povezanost v molitvi lahko to agonijo ustavi?

Vse težave in konflikti imajo svoj biološki potek in proces. Ko se ljudje povezujejo v molitvi, to lahko potek zgodovine spremeni. Prosimo Boga, da intervenira tako, kot je za našo rešitev najbolje. Če ne bomo molili, bo potekalo po naravnih zakonih, lahko bo veliko težje, kot smo pričakovali. Zelo pomembno je, da skupaj molimo za mir, da zaupamo in molimo za mir ukrajinskemu in ruskemu narodu in vsem narodom v svetu Evrope. Ko se vrne blagoslov, potem se lahko vrne pravični mir v svetu, in ko se bomo odprli blagoslovu, bo tudi lažje najti pot za dialog.

Milan Stipić z novim predsednikom Slovenske škofovske konference Andrejem Sajetom. FOTO: Tatjana Splichal

Begunci prihajajo tudi v Slovenijo. Med Slovenci so mešana mnenja ob prihajanju beguncev, med nekaterimi tudi strah. 

Slovenci morate biti srečni, če pridejo Ukrajinci k vam, zato ker so krščanske vere in miselnosti, govorijo slovanski jezik, so delovni in kulturni ljudje, dragoceni in skromni. Potrebujejo pomoč in so nam blizu v vsem.

Ko se ljudje povezujejo v molitvi, to lahko potek zgodovine spremeni.

Kakšen je vaš pogled na prihodnost ob vsem, kar se dogaja?

Dva pogleda mi stopata v ospredje. Prvi, da pride do sporazuma in se vojna ustavi, potem bomo videli, kako naprej. In drugi: če bo vojna še dolgo trajala, se bo povečalo število beguncev in ne vemo, kako se bo razpletlo v prihodnosti, ko vidimo, kako se situacije iz dneva v dan spreminjajo. Zaupajmo in prosimo za mir. Morda moramo nositi ta križ za rešitev. Bodimo razpoložljivi in naredimo, kar največ zmoremo za begunce.

Ni samo vprašanje, kako revna bo postala Ukrajina, ki bo ostala v ruševinah, veliko ljudi se bo izselilo in prenehale se bodo naložbe. So pa čustvene in duševne stiske mnogih, ki so vse izgubili, tudi prijatelje, starši in bolni so ostali zapuščeni, da ne govorimo o posledicah vojne, ki bodo na več ravneh. Narediti moramo vse, kar je v naših močeh, da se vojna čim prej preneha.

Ne iščimo krivcev, ampak si prizadevajmo za pravičnost in ljubezen.

Mislim, da bo prišlo v Evropi do ekonomske krize in bo težko, zato je zelo pomembno, da smo solidarni drug z drugim, v zavedanju, da ni nič tako težkega, da se ne bi moglo rešiti s krščansko ljubeznijo. Vojna v Ukrajini je klic k spreobrnjenju celotne Evrope, ki je masovno začela odstopati od svojega krščanskega ideala in je za prioritete postavila povsem druge stvari, kar je sprožilo veliko krizo identitete in morale, zato je zelo pomembno, da se Evropa vrne h krščanskim koreninam. Tako papež Benedikt kot papež Frančišek sta složna: Evropa se mora držati svojih krščanskih korenin, sicer to ni Evropa, ki je nastala na krvi mučencev iz prvih stoletij in ima krščansko miselnost, kar vidimo skozi humanizem, umetnost, kulturo in v krščanskih odnosih. Spreobrnimo se, poglobimo svojo vero in se vrnimo k našemu Bogu. Če se ne vrnemo k Bogu, nimamo prihodnosti.

Celoten pogovor je objavljen v zadnji številki Družine (št. 11/2022).