Med vojno izpraznjena kočevarska vasica je namreč pred 75 leti za nekaj mesecev dobila novo prebivalstvo: od 15. julija 1949, ko je tja prišel prvi transport, in v nekaj naslednjih tednih je bila »napolnjena« s 700 do 800 ženskami, ki jih je komunistična oblast večinoma z administrativnimi kaznimi brez kakšnih koli dokazov o dejanski krivdi poslala na prisilno delo v strahotnih bivanjskih razmerah. Dodajmo še, da je bila po odhodu taboriščnic v Ferdreng poslana tudi moška »delovna skupina«, tako da se je totalitarno trpinčenje nadaljevalo tudi po novembru 1949.

Spominska slovesnost v Ferdrengu je po zaslugi pokojne taboriščnice Lidije Drobnič (1931–2021) postala tradicionalna. FOTO: Bogomir Štefanič

Pomemben kraj spominske krajine

Ob zori slovenske demokracije in osamosvojitve je bila na pobudo domačina Janka Šmalca darovana prva maša v spomin na ferdrenške trpinke in trpine (daroval jo je takratni kočevski župnik Božidar Metelko), odtlej pa je slovesnost predvsem po zaslugi pokojne taboriščnice Lidije Drobnič (1931–2021) in vrste kočevskih župnikov ostala tradicionalna.

Podatki kažejo, da je bilo v prvem povojnem obdobju med političnimi zaporniki več kot četrtina žensk vseh starosti in stanov: od mladih deklet do starejših, od dijakinj do redovnic …

V slovenski spominski krajini je posebnega pomena (in, dodajamo, zato tudi vsako leto deležna posebne Družinine pozornosti) prav zato, ker razgalja grozljivo nasilje, ki so ga bile zaradi politične nepravšnjosti deležne ženske. V javnem prostoru je namreč še vedno ogromno besedičenja o tem, kako je povojni režim vzpostavil emancipacijo žensk – dejansko jo je vzpostavil tudi tako, da je ženske skorajda izenačil z moškimi v političnem preganjanju. Podatki namreč kažejo, da je bilo v prvem povojnem obdobju med političnimi zaporniki več kot četrtina žensk vseh starosti in stanov: od mladih deklet do starejših, od dijakinj do redovnic … Siceršnja delikventost med ženskami je bila v predvojnem obdobju okoli petodstotna, komunistični režim jo je torej popeteril.

Somaševala sta sedanji in nekdanji kočevski župnik Branko Jurejevčič in Damjan Štih. FOTO: Bogomir Štefanič

Ko so narodova ušesa zamašena …

Letošnja spominska slovesnost v Ferdrengu se je začela z mašo za nekdanje taboriščnice in vaščane; somaševala sta sedanji in nekdanji kočevski župnik Branko Jurejevčič in Damjan Štih.

Ferdreng kot kraj neslišanega in nerazumljenega trpljenja kliče k temu, da odpremo (telesna in duhovna) ušesa, da bomo sposobni vzpostaviti prostor medsebojne komunikacije.

Pridigar Jurejevčič se je naslonil na prebrani evangeljski odlomek, v katerem Jezus z besedo Efeta! (Odpri se!) ozdravi gluhonemega. Tudi ušesa slovenskega naroda so danes v veliki meri zamašena z mnogimi klici in kriki, ki ne želijo spregovoriti o resnici preteklosti; narod tako pogosto ne sliši in ne razume trpljenja ljudi, ki so bili zaradi takšne ali drugačne ideologije zapostavljeni kot nevredni državljani.

Ferdreng kot kraj takega trpljenja zato kliče k temu, da odpremo (telesna in duhovna) ušesa, da bomo sposobni vzpostaviti prostor medsebojne komunikacije – prostor, v katerem bomo razvezali vezi strahu pred zgodovino in vezi oglušelosti za krivična dejanja. Tako bomo lahko vsakomur zagotovili pravico do spomina in groba, česar žal še nismo dosegli.

Pridigar Jurejevčič: Narod pogosto ne sliši in ne razume trpljenja ljudi, ki so bili zaradi takšne ali drugačne ideologije zapostavljeni kot nevredni državljani. FOTO: Bogomir Štefanič

Preslišana zgodba komunističnih taborišč

Odpiranju nacionalnih ušes, pogosto gluhih za resnično podobo preteklosti, iz katere se potem tudi ničesar ne naučimo za prihodnost, je bil namenjen govor zgodovinarja dr. Renata Podbersiča ml. v kulturnem programu po maši. V temeljnih obrisih je predstavil pogosto spregledano in preslišano zgodbo povojnih koncentracijskih, uničevalnih, kazenskih, prevzgojnih, delovnih … taborišč. Prav je, da javno obsojamo nemška nacistična koncentracijska in uničevalna taborišča, prav je, da obsojamo italijanska fašistična taborišča, enako prav pa je, da obsojamo tudi komunistična taborišča, ki so povzročala enako, včasih celo hujše trpljenje, je ob tem poudaril sodelavec ljubljanskega Študijskega centra za narodno spravo.

Kaj torej pokaže komunistični taboriščni historiat? Režim po revolucionarnem prevzemu oblasti ob koncu vojne vzpostavi koncentracijska taborišča (dejansko uporabljajo to poimenovanje, ki je izpričano denimo za Stranišče/Kidričevo, kjer so, kot smo poročali, nedavno postavili spominsko ploščo). Koncentracijska taborišča so na Slovenskem razpuščena do jeseni 1945, a odpirajo se nova, kazenska in delovna taborišča, ki imajo dvojni namen: vanje oblast deportira svoje dejanske in namišljene nasprotnike, po tej poti pa dobi zastonjsko suženjsko delovno silo za izgradnjo velikih industrijskih objektov, kot so bili t. i. Titovi zavodi (poznejši Litostroj) in energetski objekti (npr. hidroelektrarne na Savi).

Tovrstna taborišča so pozneje transformirali v t. i. »zavode«, in sicer za prisilno, poboljševalno in družbenokoristno delo. Kazenska taborišča je vodilo ministrstvo za obrambo, novi »zavodi« pa so bili pod komando ministrstva za notranje zadeve.

Letošnji govornik v Ferdrengu je bil zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. FOTO: Bogomir Štefanič

Arhivski »kulturni zločin«

Kako se je v teh razmerah godilo ženskam? Ženske so, kot je pojasnil dr. Podbersič, kazen poboljševalnega dela prestajale posamezno ali v manjših skupinah pri lokalnih podjetjih in na ekonomijah ministrstva za notranje zadeve (leta 1951 se denimo omenja taka delovna skupina za ženske na Pšati pri Ljubljani), leto 1949 pa je časovna točka, ko jih pošiljajo na t. i. družbenokoristno delo.

Maja 1949 je bil namreč v Jugoslaviji sprejet nov zakon o prekrških zoper javni red in mir, na podlaga tega zakona pa so lahko kazni izrekali kar upravni organi – in izrekali so jih množično. Obsojence so nato napotili v t. i. »delovne skupine«, za ženske so jo julija 1949 vzpostavili v Ferdrengu na Kočevskem. Tu se je na »prevzgoji« znašlo med 700 in 800 taboriščnic. Zakaj to približno število? Ker ni natančnejših podatkov, to pa je, kot je poudaril dr. Podbersič, posledica »kulturnega zločina« – uničenja velikega večine tistega dela arhivskega gradiva, ki ob koncu 80. let prejšnjega stoletja ob zori družbenih sprememb ni šlo na roke tedaj vladajočim. Za ta zločin, ko je bil v papirno maso zmlet dokumentirani zgodovinski spomin, nihče ni odgovarjal. Kakšen podatek pa se je vendarle ohranil: ob koncu avgusta 1949 je bilo v t. i. »delovnih skupinah« 1619 obsojencev, od tega 471 žensk (dokaz o taboriščni »emancipaciji« žensk pod komunistično oblastjo).

Za ženske se strahotno ferdrenško poglavje zapre novembra 1949, ko jih približno polovico izpustijo, drugo polovico pa preselijo v Škofjo Loko, od tam pa na grad Rajhenburg nad Brestanico.

A vrnimo se v Ferdreng: tukajšnje taborišče je bilo urejeno podobno kot medvojna nacistična taborišča: obdano z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, oboroženimi pazniki s psi … Dr. Podbersič je spomnil na pričevanje znanih sester Logar, ki so preživele izkušnji Auschwitza in Ferdrenga; povedale so, da je bil »tretma« taboriščnic v slovenskih lagerjih enak kot v nemških, a s to razliko, da je bil v nemških večji red in je manj smrdelo.

Za ženske se strahotno ferdrenško poglavje zapre novembra 1949, ko jih približno polovico izpustijo, drugo polovico pa preselijo v Škofjo Loko, od tam pa na grad Rajhenburg nad Brestanico.

Udeleženci spominske slovesnosti v Ferdrengu. FOTO: Bogomir Štefanič

Prekinimo »prekletstvo spomina«

A doletela jih je še ena kazen – obsojene so bile na molk, na prekletstvo spomina, ki v veliki meri sega do današnjih dni. Dr. Podbersič je zato svoj nastop sklenil z vprašanjem: »Kaj lahko danes naredimo za to, da bi se to spremenilo?«

V odgovor je izrekel poziv vsem zbranim (dejansko pa celotni nacionalni skupnosti), naj začnejo pri sebi, v svojih družinah, v krogih sorodnikov, prijateljev, sosedov. Odkrito se je treba pogovoriti o teh stvareh, zlasti pa ubesediti spomine tistih bližnjih, ki so taboriščno trpljenje doživljali. Marsikdo je o tem kljub zaukazanemu molku kaj napisal ali pa pripovedoval. Ker so nekdanji taboriščniki in taboriščnice večinoma že pokojni, je treba tudi te sekundarne spomine, spomine njihovih svojcev, prijateljev, zaupnikov zbrati.

Eden glavnih naslovov, kamor naj jih ljudje posredujejo, je prav Študijski center za narodno spravo (Tivolska cesta 42, Ljubljana), pri katerem dela letošnji ferdrenški govorec.