Med potjo sta razpravljala o vsem dogajanju zadnjih dni. Izvorna beseda razpravljati pomeni tudi kregati, kajti nista še razumela tega, kar se mora zgoditi. Medtem se jima je približal sam Jezus in hodil z njima, toda njune oči so bile zastrte (v. 16). Kleopa Jezusa – edinega, ki zares ve, kaj se je dogajalo – začudeno vpraša: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« Jezus zanj še ostaja tujec, ki pa se razodene z neizmerno ponižnostjo: »Kaj neki?« Gospod posluša in počaka, da se naša srca izpraznijo vse grenkobe. Šele nato spregovori Beseda, ki je polna Duha, ob kateri se srca segrevajo. Prav na koncu, ob lomljenju kruha, torej skrivnosti evharistije, se jima odprejo oči, da ga spoznata. Spontano se vrneta v občestvo bratov, kjer ne razpravljata več, ampak le še pričujeta o tem, kar sta videla in slišala.