Z Zakonom o zaščiti živali so poslanci vladnih strank postavili društva posameznih zanesenjakov nad stanovske organizacije, nad inšpekcijske službe veterine, UVHVR, nad strokovne službe kmetijstva in končno tudi nad vsakega svobodnega človeka, ki ima s slovensko ustavo zagotovljene civilizacijske norme gospodarjenja in življenja na svojem.

Vse te službe so po svoji naravi postavljene v zaščito vsem, ki živimo v slovenskem pravnem redu, in to ne glede na strankarsko ali nazorsko usmeritev. Težava je, da je s tem zakonom moč dodeljena društvom, ki so všečna vladajoči politiki. Združenja, ki združujejo kmečko srenjo v dialogu z vladajočimi, pa že desetletja ne uspejo doseči svojih zahtev.

Težava je, da je s tem zakonom moč dodeljena društvom, ki so všečna vladajoči politiki.

Vprašamo se lahko, kako je z odgovornostjo, ki jo določenim službam država zaupa? Se ta odgovornost pozna le pri plači in je v resnici ni treba živeti in se zanjo postaviti? Je inšpektorje sram, da bi se postavili za svoje poslanstvo in se pri svojem delu ne pustili voditi aktivistom, ki se jim »zdi«, da ima krava »usran« rep? Kako sta stroka in pravna služba dopustili, da je do takšnega zakona sploh prišlo. Zanimal bi me tudi komentar nekdanje ministrice, ki je morala odstopiti, je bila v resnici odstavljena zaradi svobode – svobode krav?

Obnašanje živali – etologija je zanimiva tema. Na Biotehniški fakulteti so jo profesorji z veliko ljubeznijo do živali predstavljali študentom. Pašništvo enako, spomnim se profesorja, ki je predstavljal zimsko krmljenje goved na pašnikih. Tovrstni načini so nekoliko preneseni iz drugačnih rastlinskih pasov, vendar po nižinah tovrstno obliko gojenja živine še nekako lahko obvladujemo. Potrebno je redno prestavljanje krmnih mest. Ob napajališčih zaradi obilnih padavin na težkih tleh lahko nastane globoko gaženje zemlje blata in urina. Zato je smiselno oceniti, kakšni so pogoji posamezne kmetije za tovrstno rejo. Da ne bo pomote, ne zagovarjam tovrstnih pogojev, vendar včasih nastanejo in jih je treba čimprej odpraviti. Obsojanje na vseh ravneh je v naši domovini med ljudmi dobilo nesluten polet.

Občutek imam, da »novodobni strokovnjaki« za živinorejo, poljedelstvo, prehrano držijo »štango« multinacionalkam, veletrgovskim verigam.

Pri udomačitvi goved so v preteklosti te privezali k jaslim in skrbeli za red pri jaslih in pri riti. Ravnanje z živalmi je bila hkrati dresura živali, za boljši delovnik človeka z živaljo. Gnoj je bil tako dragocen, da so včasih na kakšni kmetiji čez noč v hlev prignali tujo živino, ki se je prosto pasla, da so tako prišli do dragocenih učinkov gnojenja z govejim gnojem.

Oznanjevalci nove dobe tisočletno ravnanje z živalmi razglašajo za napačno, gnojenje zemlje je nesmisel itd. Občutek imam, da »novodobni strokovnjaki« za živinorejo, poljedelstvo, prehrano držijo »štango« multinacionalkam, veletrgovskim verigam. Svobodnjak na svoji zemlji jim ne paše kljub klavrnim izkušnjam kolhozov in podržavljenja kmečkih gospodarstev obrti in tovarn v času svetlega socializma. Ti apologeti nove dobe sanjajo o sistemu, ki je propadel. Večinoma so vsi poskusi tovrstne kolektivizacije splavali po vodi. Vsi ti poskusi so obsojeni na kilavost, ker slonijo na pohlepu, požrešnosti, zavisti in lenobi. Slovenci še vedno iščemo svoj Kanaan. Nismo še izpolnili lekcij, ki bi veljale za nas, kot so za starozavezne rodove v Jozuetovi knjigi. Kolikokrat so omenjeni pašniki, ki so trenutno v Sloveniji napadeni in so simbol resnične svobode!

Poznamo sedem suhih krav, sedem debelih, o štiriindvajsetih ukradenih – ugrabljenih pa še ne ...

Kako naprej v Sloveniji? Podobno kot imamo v Cerkvi obnovo krstnih zaobljub bo mogoče treba uvesti obnovo človekovih pravic, državljanskih pravic in dolžnosti ter seznaniti ljudi s tem, kaj država je in s čim jo lahko izgubimo. Egipt ni propadel zaradi sedmih suhih krav. Žal bi mi bilo, da bi zgodovinarji pisali, da so bile namesto zmešanih ljudi za propad Slovenije krive nič hudega sluteče ukradene krave.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (47/2023).