Večina ustavnih sodnikov je v zadevi odločila, da je trenutna zakonska ureditev, da zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, ne pa tudi istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, neskladna z ustavo. Kot neustavno je razglasilo tudi prepoved posvojitve otrok s strani istospolnih parov.

Odločbo Ustavno sodišče je sprejelo s šestimi glasovi za in tremi proti. Proti so glasovali sodniki ddr. Klemen Jaklič, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Pritrdilno mnenje so dali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnik Accetto. Odklonilno ločeno mnenje sta dala sodnika Jaklič in Svetlič.

Ustavna sodnika ddr. Klemen Jaklič in dr. Rok Svetlič sta podala odklonilni ločeni mnenji. FOTO: Ustavno sodišče

Mesec pohitel

Zakonodajalcu je naložilo, da v roku šestih mesecev odpravi neustavnost. Minister za delo, družino in socialne zadeve v Golobovi vladi Luka Mesec je odločitev nemudoma pospremil z besedam, da bodo neustavnost »z največjim veseljem v čim krajšem času odpravili« in še, da je zakon že v pripravi.

Do odprave neustavnosti velja, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolna partnerja posvojita otroka.

Stereotipi neizključeni

Ddr. Klemen Jaklič je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril, da večina ustavnih sodnikov, vprašanj, o katerih je določala, ni niti odprla. »Ker se večina kolegic in kolegov ni prepustila tovrstni goli logično-razumski argumentaciji, ki edina lahko prepreči nekonsistentni in potencialni vdor (zavednih ali nezavednih) stereotipov v odločanje, tako obrazložene odločitve nisem mogel podpreti.«

Vprašanje, o katerem je odločalo Ustavno sodišče je področje Jakličeve specializacije znotraj ustavnega prava, ki mu je v času akademskega delovanja v tujini budno sledil. Zato poudarja, da ne gre za enostavno vprašanje, temveč je »gre za eno od znanih zagonetk s področja ustavnega prava, ki jo kot takšno razumemo šele, če in ko jo skušamo razrešiti zgolj z golim razumom in logiko,« brez pristranosti in stereotipov – tradicionalnih in modernih.

Tradicionalni pristop temelji na ideji, da je zakonska zveza nekaj posebnega, podeljenega zvezi moškega in ženske. »Modernejši« pristop pa razlaga, da večina ali država ne more od zunaj določati telos zakonske zveze in družine. Pri obeh vidikih je treba dopustiti možnost, da jo vodi »goli razumsko logični argument ali pa moderni stereotip,« opozarja Jaklič.

Argumentativna praznina

»Če želi z močjo ustavne ravni izključiti dosedanjo tradicionalno doktrino, bi "moderni" pristop najprej moral zase izdelati in zagovarjati eno od notranje konsistentnih rešitev. Tu pa za večino, ki je v odločbi argumentirala, kot je, nastopi težava. Večina glede ključnega vprašanja – zakaj natančno gre za neupravičeno izključitev istospolne manjšine iz zakonske zveze in skupne posvojitve otrok – še ne ponudi logično-konsistentnega odgovora oziroma se temu z argumentativno praznino izogne.«

Opozoril je, da če večina zastopa izključitev tradicionalne doktrine in uveljavitev »modernega« pristopa celo na ustavni ravni, »bi morala pojasniti, kaj točno je nosilni razlog,« za takšen sklep. Ustavni sodnik je ob tem navedel pomemben izziv o dodeljevanju teh pravic drugim manjšinskim skupinam odraslih (poligamni, incestni in drugi nekonvencionalni pari).

Ignoriranje dilem

»Težava je v tem, da večina nobenega od teh, za naše vprašanje odločilnih izzivov ni niti naslovila, niti ni nanje poskusila odgovoriti ob razpravi,« je zapisal in dodal, da večina ni uspela izkazati, da odločitev temelji na golem razumsko-logičnem temelju. »Obrazložitev odločbe dilem, o katerih je v resnici odločala, ni niti odprla,« sklene ustavni sodnik, ki z odločitvijo ni soglašal.

Kot da Zakon o partnerski skupnosti ne obstaja

Odklonilno ločeno mnenje je podal tudi ustavni sodnik dr. Rok Svetlič, ki je v prvi zadevi, ki se nanaša na sklenitev zakonske zveze istospolnih parov zapisal, da bi bila odločba prepričljiva ob predpostavki, da ne bi bil v veljavi Zakon o partnerski zvezi. »Osebe, ki stopijo v zakonsko zvezo in v partnersko skupnost, so namreč po obstoječi ureditvi v povsem enakem pravnem položaju,« edina izjema sta možnost posvojitve in upravičenost do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Po njegovi razlagi je edina upoštevana okoliščina, ki razlikuje položaj oseb v zakonski zvezi in partnerski skupnosti, različno ime. »Poimenovanje ima lahko za nekoga simbolno vrednost. /…/ Toda na ta vprašanja Ustavno sodišče niti ne more niti ne sme odgovoriti.«

Pojasnil je še, da je imel zakonodajalec pri urejanju materije na voljo dve poti: poseg v redefinicijo v institut zakonske zveze ali pa nov inštitut partnerske zveze. »Odločil se je za slednje. V Ustavi ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec povsem izenačil obeh vrst skupnosti in ju uredil v enem institutu in z enotnim poimenovanje. Toda v Ustavi tudi ni nobene ovire za presojo, da bi to moral storiti.«

»Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre?«

V drugem odklonilnem ločenem mnenju se je sodnik Svetlič dotaknil odločbe, ki se nanaša na posvojitev otrok v istospolne partnerske zveze – ta je, kot je zapisal, kompleksna in vključuje niz argumentativnih korakov, ki morajo biti vsi veljavni. »Po mojem mnenju ima odločba nepremostljivo težavo že na ravni "vstopnih pogojev" za sam začetek presojanja morebitne kršitve prvega odstavka 14. člena Ustave.«

Opredeliti je treba, pri kateri pravici je prišlo do neenake obravnave pobudnikov. »Pravica iz prvega odstavka14. člena Ustave je namreč človekova pravica drugega reda: pravica do enake dostopnosti neke druge človekove pravice. Če gre za neenak dostop do pravnega položaja, ki ni človekova pravica, ni mogoče govoriti o kršitvi 14. člena Ustave.« Kot navaja ustavni sodnik, »ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do posvojitve. To zapiše tudi odločba: "Drži, kot meni Vlada, da pravica posvojiti otroka ni človekova pravica oziroma temeljna svoboščina." (38. točka obrazložitve). Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre?«