Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič se je v slavnostnem govoru v športni dvorani OŠ Alojzija Šuštarja, ki v tem šolskem letu praznuje 15-letnico obstoja, naslonil na »svobodo vesti«, o kateri je pisal nekdanji nadškof Alojzij Šuštar, po katerem je šola tudi dobila ime. Govornik pa se ni dotaknil toliko svobode, »čeprav je ta seveda nujna v vsaki demokratični pravni državi in je temeljna človekova pravica«, temveč bolj vesti: »Kajti svobode, svoboščin, pravic brez dolžnosti ni. V vesti pa so skrite dolžnosti.«

Kaj je torej vest? Je vesti več, je vest ena?

Vest je človekov notranji glas, glas morale ali – za vernega – glas svetega, ki mu pravi: ravnaj tako, kot je prav, dostikrat v nasprotju z lastnimi željami in vzgibi. Jaklič je opozoril, da se z vestjo, tako kot s svobodo, dostikrat srečajo tudi na Ustavnem sodišču, nenazadnje se služba ustavnega sodnika začne s prisego v državnem zboru, da bo sodil po ustavi, po zakonih in po lastni vesti. »Kaj je torej vest? Je vesti več, je vest ena?« se je za izhodišče vprašal Klemen Jaklič.

Res vest razumemo tako zelo različno?

»Večkrat kolegico ali kolega na Ustavnem sodišču slišim: Do tu sem pripravljen iti, od tu naprej mi vest koraka več ne dovoli. Pa slišim drugega: Meni pa ravno vest veleva korak naprej. Ali res tudi vest razumemo tako zelo različno, se včasih vprašamo med seboj,« je razložil ustavni sodnik in kot primer navedel nedavno odločanje o vprašanju zakonske zveze istospolnih parov in o njihovi pravici do posvojitve.

To ne pomeni, da vas bodo izločali iz zlobe – morda tudi, verjetno pa ne – ali egoizma, marveč praviloma iz razlogov njihove lastne vesti, ki je tako drugačna od vaše, da mislijo, da delajo dobro, če vas izključujejo. Takšno izločanje razumejo kot svojo lastno dolžnost.

Nekonvencionalne skupnosti niso le istospolni pari

»Iz ločenih mnenj, skoraj vsi smo jih prispevali, je argumentacija tekla v to smer: večina se je zavzela za stališče, da je v nekonvencionalnih razmerjih vrednota razmerja podobna tisti iz konvencionalnih razmerij: spoštovanje do drugega, ljubezen, medsebojna pomoč skozi življenje …, kar se seveda sliši prepričljivo. A kaj, ko ima ta argument močnega nasprotnika v svojem protiargumentu, znanem iz mednarodne ustavnosodne prakse po svetu in tudi pri nas,« pojasni Jaklič. Nekonvencionalne skupnosti namreč niso zgolj istospolni pari, temveč tudi poligamni pari, različne vrste mešanih skupnosti, nenazadnje tudi incestni pari odraslih ljudi, ki se tako odločajo brez prisile.

Tudi te skupine se zavzemajo za enako

Takšne primere imajo pred najvišjimi sodišči po državah, tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. »Tudi te skupine se zavzemajo za enako: za medsebojno spoštovanje in pomoč skozi življenje, za ljubezen. In tudi zanje naj bi, če sprejmemo logiko večine, veljalo, da jim moramo podeliti pravico do zakonske skupnosti, do svojih otrok, do posvajanja otrok,« je opozoril govornik.

Stereotip je nasprotje vesti

Vest je, nadaljuje Jaklič, torej skupna vsem, »a ko sodimo, sodimo skladno s konsistentno logiko, z argumentacijo, ki se izide, in ne skladno z željami, pa naj bodo še tako močne ali stereotipne«. Če namreč ni konsistentnosti, je verjetno na delu stereotip, ki pa je nasprotje vesti – to so želje, vzgibi, morda moderni, morda tradicionalni. »Toda konsistentnost je v takšnih primerih prekršena, s tem pa je prekršena sodnikova vest,« razloži Jaklič in gre še korak naprej: onkraj konsistentnosti, razuma in objektivne stvarnosti je namreč polje za nesoglasje vesti.

Nesoglasje vesti

»Če smo bili prej na polju, kjer mora veljati soglasje, kjer ni mogoče prekoračiti objektivnosti, konsistentnosti in ravnati skladno z vestjo, smo zdaj v sferi, ko ravnamo objektivno, skladno z vestjo – racionalno in logično, kot je dolžan najprej ravnati vsak človek. Ko se to izčrpa, pa pride področje nesoglasja vesti, vrednotno področje, kjer je logičnih in konsistentnih več rešitev in kjer odločajo vrednote, svetovni nazor. In tu je prostor za nesoglasje na področju človekove vesti in tudi za nesoglasje med (rednimi, ustavnimi, vrhovnimi) sodniki, državljankami in državljani, nosilci javnih pooblastil,« poudarja ddr. Jaklič.

Govor ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča v športni dvorani OŠ Alojzija Šuštarja. FOTO: Ivo Žajdela

Vladajo nam različne vesti

Tu govorimo o različnih vesteh: krščanski vesti, ki temelji na krščanskih vrednotah, ateistični, agnostični, liberalni, (ultra)progresivni, konservativni … »Slepimo se, če mislimo, da tovrstne vesti nimajo vpliva na odločanje in naše sobivanje. Nasprotno! Ocenjujem, da je to bistvo našega nesoglasja. Vladajo nam različne vesti,« zatrjuje Jaklič. Toda vest je zelo močna sila, je nagovoril zlasti mlade poslušalce, zdajšnje in nekdanje dijake, »ki povečini v sebi nosite krščansko vest. Če boste skladno z njo živeli tudi javno, v javni sferi, vas bodo izločali,« je povedal iz lastnih izkušenj in opažanj.

Krščanska vest je v pluralnosti vesti vse šibkejša

»To ne pomeni, da bodo z vami tako ravnali iz zlobe – morda tudi, verjetno pa ne – ali egoizma, marveč praviloma iz razlogov njihove lastne vesti, ki je tako drugačna od vaše, da mislijo, da delajo dobro, če vas izključujejo. Takšno izločanje razumejo kot svojo lastno dolžnost,« je bil neposreden Jaklič. Krščanska vest v današnjem svetu, tudi v Sloveniji, žal izgublja in je v tej pluralnosti vesti vse šibkejša. »Če se boste udejstvovali v javni sferi in boste skušali ravnati po svoji najboljši vesti, in bo ta krščanska, vas ne bodo pustili daleč,« je mlade poslušalce posvaril predavatelj.

Odgovor mladih?

In kakšen naj bo odgovor mladih? Zapiranje vase, v lasten krog, v svoje družine, v krščansko okolje, v moderne katakombe? »To zame ni pravi odgovor. Krščanska vest pravi, da se morate udejstvovati v javni sferi,« je mladim poslušalcem namignil Jaklič. Je mar pravi odgovor uklanjanje večini, da bi bolje prišli skozi življenje? »Navsezadnje vam bodo kratene tudi človekove pravice. Ne, tudi to ni prava pot, čeprav to počno tudi nekateri iz krogov krščanske vesti. Kajti potem nisi več kristjan, če ravnaš tako, če se zapiraš vase ali se uklanjaš večini, ki ti krati človekove pravice,« opozarja Jaklič.

Vzpostavljanje lastnih inštitucij

Mladim svetuje, naj gredo torej po poti, po kateri jih kliče njihova lastna vest; in če je to krščanska vest – bodi tako. Morda ima moderna država zapisane pravice v nasprotju s to vestjo. »Pristen kristjan mora skladno s svojo krščansko vestjo storiti vse, da tovrstne vsebine spremeni na praven in legitimen način. Kompromisov tu ni. Vest mu tudi pravi: dejavno se moraš vključiti v javno življenje,« izpostavlja ustavni sodnik. Ta vest pa vsem, ne le mladim, kliče, da so dolžni vzpostavljati lastne inštitucije, ki bodo opolnomočile delovanje krščanske vesti v moderni, pluralni državi.

Lastne inštitucije bodo opolnomočile delovanje krščanske vesti. Bližnjice ni. Če tega ne bomo storili, bo krščanska vest, in krščanske vrednote z njo, na dolgi rok v moderni družbi nazadovala. Odgovorni bomo sami, ker nismo imeli poguma ravnati po svoji vesti.

Po 30 letih samostojnosti to še ni dovolj

»Če se kršijo človekove pravice, in javne inštitucije to počno, seveda od njih terjajmo enakopravnost, hkrati pa tudi vzpostavljajmo lastne inštitucije, ki bodo opolnomočile delovanje krščanske vesti ter osvobajale in opogumljale slovensko krščansko mladino,« podčrta Klemen Jaklič in doda, da še ni dovolj medijev v zasebni sferi, skozi katere bi lahko enakopravno prisostvovali v javnem življenju. »Imamo dobre zametke in nastavke, a po 30 letih samostojnosti to še ni dovolj. To je ena ključnih infrastrukturnih inštitucij, ki sploh omogoča enakopravnost in svobodo,« je prepričan.

Manjka krona: katoliška univerza

Prav tako še nimamo celotne vertikale katoliškega visokošolskega sistema. Imamo nekaj vrtcev, osnovnih šol in gimnazij, »žal pa nimamo krone: katoliške univerze, ki bi aktivno prispevala, da bi lahko krščanska vest delovala v javni morali, v javnih zadevah nasploh, da ne bi izgubljala. Kajti ta vest je v tisočih letih utemeljena v celotnem obstoju človeštva«. Da to niso zgolj pobožne želje, je dejal predavatelj in dodal, da bi v zavzetem sodelovanju lahko ustanovili katoliško univerzo, ki ji ne bo mogla konkurirati nobena javna univerza, »samo nasloniti se moramo na že utečeno skupno mednarodno mrežo, kajti vsi smo kristjani, vsi imamo v ozadju svojo krščansko vest«.

Zgled nadškofa Šuštarja

Pri tem je ddr. Klemen Jaklič izpostavil zgled pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki se je nujnosti izgradnje inštitucij (tudi šentviškega Zavoda sv. Stanislava in znotraj tega osnovne šole, poimenovane po njem) zelo zavedal, pri njihovem ustanavljanju pa ga je gnala njegova krščanska vest in zavedanje o realnosti slovenskega stanja in o tem, da bomo – če ne bomo vzpostavili takšnih inštitucij – v 30 letih na slabšem kot takrat, ko jih je začel ustanavljati.

Moramo med vse slovenske ljudi in v javno sfero

»30 let je za nami. Ne zapirajmo se v lasten krog, v krog družine in krščanske skupnosti. Moramo med vse slovenske ljudi in v javno sfero – to zahteva naša krščanska vest. Da pa bi to v dovoljšni meri lahko storili, moramo najprej vzporedno graditi svoje inštitucije. Ne računajmo na javne. Takšne lastne inštitucije bodo opolnomočile delovanje krščanske vesti. Bližnjice ni. Če tega ne bomo storili, bo krščanska vest, in krščanske vrednote z njo, na dolgi rok v moderni družbi nazadovala. Odgovorni bomo sami, ker nismo imeli poguma ravnati po svoji vesti,« je nagovor sklenil Klemen Jaklič in požel glasen aplavz.