Najprej nas zanimajo čisto sveži vtisi s festivalov v Sarajevu in Locarnu, kamor se je v sekcijo filmov za otroke sploh prvič prebil slovenski film. Kakšni so bili odzivi in ali so odprli kakšna nova vrata?

Locarno je eden od 15 najpomembnejših festivalov na svetu in zelo veseli smo, da smo bili sprejeti v otroški program ter v konkurenco za zelenega leoparda, ki se podeljuje filmom z ekološkim sporočilom. Imeli smo čudovito projekcijo pred polno dvorano, sledil je polurni pogovor z ustvarjalci filma, ki se kar ni hotel končati. Otroci so naši mladi igralki Kajo Zabret in Kajo Šuštar zasuli z vprašanji. Z agencijo iz Danske smo se dogovorili, da bo prodajala naš film, kar je prav tako ogromen uspeh. Ker gre za češko, hrvaško, srbsko koprodukcijo, se filmu odpirajo vrata tudi v teh državah. V Sarajevu smo z našim filmom odprli festival v otroški sekciji.

Od kod ideja, motiv za film?

Hrvaška scenaristka Dora Šustić, doma z Reke, je scenarij napisala na podlagi članka o otrocih iz Travnika v Bosni, ki so se uprli gradnji parkirišča na igrišču in preprečili uničenje. Podobno se je zgodilo tudi v več mestih na Hrvaškem in tudi v Ljubljani, kjer smo potem posneli zgodbo. Ljudje želijo obvarovati svoj košček sveta, kjer se igrajo otroci, kjer sedijo v senci, srečujejo sosede. Zgodba je lokalna, problem pa univerzalen.

 Mlada igralska ekipa. FOTO Arhiv filma/Urša Premik

Epidemija pametnih telefonov je skorajda izpraznila otroška igrišča. Tudi zato gre ta filmski projekt še korak naprej, film spremlja pobuda #GibanjeZaGibanje. Na kak odziv ste naleteli?

Rapar Nipke, avtor naslovne pesmi, je postal ambasador tega projekta. Pristopila je tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije in drugi. Več igrišč po vsej Sloveniji so ljudje predlagali za novo lokacijo snemanja Nipkejevega videospota, katerega namen je, da spodbudi igro na prostem. Film pomaga k ozaveščanju, kako pomembna je igra, gibanje. Opažam, da je nova generacija na robu tega, da jim telefoni presedajo.

Z ženo Barbaro, tudi uveljavljeno režiserko in scenaristko, imata dva sinova. Kakšen domači dogovor imate glede rabe telefona?

Načeloma stroga prepoved. Fanta, ki sta zdaj stara 6 in 10 let, telefonov nimata. Igrice nanj dovoliva na tri tedne za čas, ko ju Barbara striže, da sta pri miru. Zelo rada se strižeta. (smeh) Vesta, da svoj telefon dobita, ko bosta šla v srednjo šolo, ker vidim, kakšne posledice pušča telefon pri mojih študentih, ki so ves čas na telefonih. Vsake toliko časa za nagrado dovolim, da iščemo lokacije (geocaching). Starejšemu sinu sem dovolil, da se je s pomočjo aplikacije učil število pi in se je pripravil za tekmovanje. Nikakor ne dovolim YouTuba, nobenih družbenih omrežij. Igrice smeta igrati na starinskih konzolah iz 80. let. Dedi jima včasih pusti, da se igrata na njegovem računalniku.

Zelo radikalno.

Tega ne delam, ker bi bil fundamentalist, ampak ker berem strokovno literaturo. Na fakulteti predavam televizijo in opažam razliko med konzumacijo avdiovizualnih vsebin. Pri prehodu s televizije na telefon se pokaže drastična sprememba, ki je zelo negativna. Naš pogled se fokusira na zelo majhno točko pozornosti. Dopaminski šok na telefonskem ekranu je desetkrat večji kot pri velikem ekranu. Pri gledanju televizije dopamin prihaja v valovih, na majhnih ekranih pa so špice. Moj predlog bi bil: glejte stvari na čim večjih zaslonih. Kino je poleg tega še kolektivna izkušnja, televizija je družinska izkušnja, na telefonu in računalniku pa si sam. Mogoče nisem vedno čisto dosleden, ampak imam pred očmi študije. Ameriški psiholog Jonathan Haidt v uspešnici The Anxious Generation navaja študijo, ki kaže, da se razvoj sprednjega dela možganov zaustavi, če otroci gledajo telefone pred 16. letom. Strašljivo je. Anksioznost pri otrocih je huda posledica te izolacije.

Filmu da močan pečat rap glasba v kombinaciji s skejtarsko subkulturo. Pred kamero lahko za hip vidimo nekatere znane raparje. Občutek imamo, da glasba včasih prevlada celo nad igro. Poleg tega je del vizualne podobe tudi kamera s telefona. Imamo pred seboj nov tip gledalcev, ki ima drug način percepcije?

Filmska govorica se je vedno razvijala, a s telefonom smo dobili pokončen kader, kar je za filmarje heretično. Ampak ne, to je nova TikTok-govorica, slika je pokončna, rezi so raztreseni. Hiperkinetičnost kadrov, montaž in barv na poseben način nagovarja gledalce. Za kratek čas se pojavijo znani raparji Vazz, Sahareya, ritem je intenziven. Skejtanje prispeva k dinamičnemu menjavanju scen, vse ima neko funkcijo. S filmskim jezikom sem se želel približati otrokom od 7. do 12. leta, ki jim je ta film namenjen. Ne delam si iluzij, da otroci niso na družbenih omrežjih in da ne gledajo TikToka, a povedati jim želim, da obstaja še kaj drugega. Da je treba ven, spoznati prijatelje, doživeti stvari, to je ključno. Izkušnje. Buške, krvava kolena, prijateljstva, ljubezni, razočaranja, pretepi, nekontrolirana igra stran od oči staršev. Vse to mora biti. Ampak hkrati v varnem okolju. In igrišče med bloki mora biti varno okolje.