Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom. Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika. V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.

Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.

Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo ki ji ga je določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.

Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«

Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King’s Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.

Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.

Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.