Že dobro desetletje sta tudi voditelja Šole za zakon v Dobu pri Domžalah, kjer živita, obenem spremljata mlajšo zakonsko skupino v župniji in sta člana zakonske skupine Najina pot. Tik pred izidom je njuna skupna knjiga Dve zgodbi enega zakona, ki bo prav kmalu na knjižnih policah Založbe Družina.

Ali je bil vaš letošnji postni čas kako drugačen od preteklih?

KLARA: »Res je bil. Letošnji postni čas je bil za našo družino nekoliko drugačen, a ne po najini zaslugi. V naši župniji smo imeli letos misijon, ker imamo zgodaj poleti novo mašo. Trajal je kar tri tedne. Vsak družinski član si je v tem času lahko večkrat vzel trenutke za poglobljeno duhovnost, osebno rast in svojo dušo. Mislim, da smo bili deležni močne injekcije vsega Božjega.«

BLAŽ: »Post je čas, ko si človek lahko zada nekatere naloge, da bi se izboljšal. Teh nalog je pri meni veliko in pogosto si jih zadam preveč. Vseh tudi letos nisem uspel uresničiti. Nekaj pa mi jih je uspelo izpolniti. Na duhovnem področju je bil na primer izziv, da se enkrat med tednom udeležim svete maše, kar je zlasti všeč moji ženi.« (smeh)

Kako skušata otrokom, štirim najstnikom, razložiti pomen postnega časa in kako jim razložita smisel odpovedi?

KLARA: »Letos me je ena od hčera vprašala, kako naj se odpove sladkarijam, ko pa ima tako rada čokolado. Rekla mi je, da je 40 dni veliko in da ne bo zdržala. Odgovorila sem ji, da verjamem, da ji je težko, a je smiselno, da si za postno akcijo vzame nekaj takega, kar bo težko. Nima smisla, da si izbere neko postno držo, ki jo bo mimogrede opravila. Svetovala sem ji: 'Ko boš na mizi videla košček čokolade, ga pusti tam, se obrni na Boga in to žrtvovanje nameni za prijateljico, sošolko ali sosedo, ki se je znašla v težki preizkušnji. Bog bo to razumel, tebe pa bo minilo poželenje do čokolade.' Pomembno se mi zdi poudariti, da odpoved sladkarijam ni namenjena hujšanju, saj to ni bistvo postnega časa.«

Klara je profesorica slovenščine, učiteljica in navdušena bralka sodobne literature ter svetovnih klasikov, ki ima rada naravo in umirjene družinske izlete. Blaž pa je magister zgodovine, arhivist, ljubitelj glasbe, bralec esejistike in biografskih del, skavt, čebelar in strasten rekreativni kolesar. FOTO: Siniša Kanižaj

Gospod Blaž, vi ste zgodovinar in vemo, da so ljudje od nekdaj poznali verske tradicije, običaje in obrede. Zakaj se vam zdi pomembno, da tudi današnji kristjan ostaja povezan z običaji in ukoreninjen v tradiciji, iz katere izhaja?

BLAŽ: »Meni se zdi krščanska vera tako lepa, bogata in slikovita. Nekaj, kar nam daje barvo in identiteto. Zakaj bi se človek nečemu, kar je lepo, odpovedal? Če pogledamo zahodni svet, kjer se stapljajo vse identitete in tradicija, vidimo, kako je vse skupaj dolgočasno, kako vse postaja siva mavrica. Prav ta tradicija in običaji pa nam dajejo neko barvo in okus. Če se odpovemo tradiciji, se mi zdi, da smo na dobri poti, da izgubimo svojo identiteto in svoj smisel. Seveda je tradicija lahko tudi breme, če je okostenela in jo prenašamo samo zato, da jo prenašamo.«

Kmalu bo luč sveta ugledal vajin skupni projekt. Tik pred izidom je vajina knjiga Dve zgodbi enega zakona, ki bo izšla pri Založbi Družina. Kdo je bil pobudnik za ta korak?

BLAŽ: »Mož je bil.« (smeh pri obeh) »Jaz sem bil pobudnik. Midva že 13 let vodiva Šolo za zakon. Ko se človek pripravlja na srečanja, postopno nastajajo teme. Začel sem si delati zapiske in menil sem, da niso tako slabi. Potem sem spodbudil ženo, ki se je najprej otepala zamisli o knjigi. Dejala je, da nima časa, ampak ko se je spravila k stvari, je hitro 'zagrabila' in mislim, da ji je zelo dobro uspelo. Bolj kot meni. V knjigah z zakonsko tematiko je pogosto vse tako težko in resnobno napisano, veliko je jamranja. Midva pa misliva, da je v zakonu veliko več lepega. Seveda se je treba truditi in se čemu odpovedati. S to knjigo želiva prikazati zakon kot nekaj lepega z nekoliko drugačnim jezikom.«

Klara in Blaž bosta letos praznovala 24. obletnico poroke. FOTO: Siniša Kanižaj

KLARA: »V literaturi primanjkuje konkretnih primerov. Ogromno je teorije, kako se je treba truditi, živeti in poslušati ter to početi tako rekoč 'smrtno resno'. Midva marsičesa od tega ne počneva 'smrtno resno', pa se mi kljub temu zdi, da nama dokaj dobro gre, zato sva želela prikazati to plat najine zgodbe. Če bo to branje koga spodbudilo k čemu dobremu in veselemu v zakonu, potem mislim, da je namen dosežen.«

V vsakem odnosu, tudi v zakonu, smo soočeni s križi in preizkušnjami. Kako se spopadata z njimi? Kako drug z drugim delita notranje občutke?

BLAŽ: »Težave seveda nastopijo. Pridejo smrti v družini, jaz sem že brez obeh staršev. To je neizbežen del zakona, s čimer se je treba soočiti. Eno težjih let za nas je bilo leto 2010. Najprej mi je umrl oče. Njegova bolezen je bila težka, ampak smo se lepo poslovili ter si povedali stvari, ki si jih prej v življenju nikoli nismo. Kmalu po očetovi smrti se nama je rodila hči, ki je bila zaradi bolezni v kritičnem stanju. Ko se je to uredilo, je v prometni nesreči umrl še prijatelj. To je bilo res težko leto. Taki dogodki in preizkušnje lahko človeka strejo in ne čudim se, da koga v taki situaciji 'povozi' in se pod težo trpljenja zgrudi. Ravno v takšnih preizkušnjah nama naproti pride vera. V takih situacijah nam pride prav velikonočni pogled, torej upanje, da bomo svoje drage še kdaj videli in objeli, da niso za vedno odšli.«

KLARA: »Ko se ti kaj poruši, je pomembno, da imaš nekoga ob sebi. Moža, ki ve vse, ki mu lahko poveš kar koli. Vrednost krščanskega zakona se mi zdi v tem, da se oba hkrati v isti veri obračava k Bogu po pomoč. Pred kratkim mi je prijateljica, ki nima vernega moža, povedala, da pogreša predvsem to, da se ne moreta skupaj obrniti na Boga.«

Kako bi svoj zakon opisala po skoraj 24 letih, odkar sta si obljubila zvestobo pred Bogom?

KLARA: »Seveda so razlike v primerjavi z začetnimi leti, nekaj pa je ostalo isto. Po 24 letih zakona se imava enako rada kot na poročni dan. Še vedno se razveselim, ko mi mož skuha kavo. Zakon je vse, od do in vse vmes.«

Vrednost krščanskega zakona se mi zdi v tem, da se oba hkrati v isti veri obračava k Bogu po pomoč. (Klara Otrin)

BLAŽ: »Še vedno sva rada skupaj. Še vedno tli žar ljubezni, za kar sva res hvaležna. Kaj je lepše kot iti spat z ženo in zjutraj vstati z njo? Pa to, da me 'sekira', kako naj se oblečem. Da je nekomu mar, kako izgledam. Da ji lahko pojem ljubezenske pesmi, ki ji gredo na jetra? Kaj hočeš lepšega?« (smeh)

Velika noč je praznik novega upanja in vere v večno življenje. Kakšno upanje prinaša letošnja velika noč v vašo družino, v vaša življenja?

KLARA: »Zelo si želim, da bi bili na veliko noč in po njej malo bolj vstajenjski kristjani, kot smo bili prej. Da bi se veselili življenja, drug drugega, lepih stvari, vsega, kar dela življenje lepo.«

BLAŽ: »Imam zadnjo besedo? Vse, kar lahko dodam, je, da se strinjam z ženo.« (smeh)