Društvo sv. Jakob Kamnik je 25. maja, na nekdanji dan mladosti, pripravilo izlet v Kanalsko dolino in na Bovško. Vodil ga je Blaž Komac, vodja Oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, doktor geografije, predvsem pa domačin z Bovškega in izjemen poznavalec tamkajšnjih krajev, pokrajine, gora in ljudi. Ob njegovem velikem znanju in zelo zanimivem pripovedovanju je užival poln avtobus potnikov, članov društva in drugih prijavljenih. Videlo se je, da ima Blaž korenine na Bovškem, Trentarskem in Tolminskem ter širše.

Rudi Bartaloth (v sredini) v pogovoru s predsednico Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeto Humar in vodnikom geologom dr. Blažem Komacem. FOTO: Jožef Pavlič

Najprej smo se ustavili v Ukvah v Kanalski dolini. Pred župnijsko cerkvijo sv. Boštjana nas je sprejel podpredsednik Slovenskega kulturnega središča Planika Rudi Bartaloth. Ko smo stopili iz avtobusa, smo videli, kako je domačinom uspelo ukrotiti rečico, ki teče skozi kraj, ter odpraviti posledice hude poplave 29. avgusta 2003, ki so povzročile veliko škodo tudi v cerkvi. V njej nam je Rudi povedal, kako si vse bolj maloštevilni Slovenci prizadevajo za ohranitev slovenskega jezika in kulture v nenaklonjenem okolju. To se je posebej pokazalo, ko je bil tukaj, in v Ovčji vasi – Naborjetu, od leta 1974 pa do smrti 1. februarja 2019, župnik Mario Gariup, velik zagovornik in branitelj pravice do poučevanja slovenskega jezika. Eden od zadnjih »čedermacev« v Kanalski dolini. Za slovenščino je navduševal ljudi in se boril tudi v dvojezičnem župnijskem glasilu Ukve. Bil je pobudnik ustanovitve omenjenega kulturnega centra.

Ukve danes. FOTO: Jožef Pavlič

Za pouk slovenščine je premalo zanimanja

Danes otroke poučujejo slovenščino na jezikovnih tečajih v prostorih bližnjega Slovenskega kulturnega središča Planika, v katerem domuje tudi Glasbena matica Glasbene šole v Kanalski dolini Tomaža Holmarja. Šola se po tem znanem duhovniku z Obirskega imenuje zaradi tega, ker je bil njegov oče organist v bližnjih Žabnicah in na Višarjah. Od leta 1998 poučujejo tudi glasbo v slovenskem jeziku. Pouk v slovenščini (tudi denarno) podpira Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Projekt večjezičnega pouka (v italijanščini, nemščini, slovenščini in furlanščini) so odobrile tudi italijanske oblasti. Žal rezultati niso dobri, saj je v kraju in bližini vedno manj Slovencev. Ena izmed učiteljic se je sem vsak dan vozila celo iz Horjula. Cerkveni pevski zbor pri mašah še poje slovenske pesmi. Maševat je hodil iz Ljubljane frančiškan p. Jan Cvetek, ki mašuje tudi v Števerjanu; verjetno ga bodo zadržali tam? Na Višarje prihaja maševat dr. p. Peter Lah iz Rima, doma iz Suhadol pri Komendi.

Cerkev sv. Boštjana v Ukvah. FOTO: Jožef Pavlič

Preden smo zapustili lepo obnovljeno cerkev, smo zapeli pesem Spet kliče na venčani maj.

Rudi nam je pred tem še povedal, da tukaj pri Slovencih prevladuje ziljsko narečje.

Ljudje živijo v glavnem od turizma (smučanje, kolesarjenje); iz Slovenije vodi iz bližine Martuljka po nekdanji železniški progi asfaltirana kolesarska proga; nekdaj so imeli delo v rudniku svinca in cinka Rajbelj, ki pa od leta 1993 ne obratuje več.

Fotografije fotografa Franceta Steleta iz življenja na Ukovški planini. FOTO: Jožef Pavlič

Na pokopališču smo videli precej zapuščene grobove, le redke slovenske. Presenetilo nas je, da so bili podatki o obnovi župnijske cerkve po naravni katastrofi leta 2003 na tabli objavljeni le v italijanščini in nemščini. Je pa tabla o pomoči Zg. Poadižja tudi v slovenščini, a z napakami (zdradba namesto zgradba/zgrajeno).

V bližnjih prostorih velike rumenkaste hiše smo si ogledali razstavo o nekdanjem življenju, noši, navadah in običajih ljudi v Ukvah. Kako je bilo na Ukovški planini, spominjajo črnobele fotografije umetniškega fotografa Franceta Steleta in zapisi etnologa dr. Toneta Cevca, ki sta raziskovala te kraje.

S travo obraslo pokopališče v Ukvah. FOTO: Jožef Pavlič

Slikovita vožnja čez Predel na Bovško 

Ko smo se vozili proti prelazu Predel, od koder je najlaže priti do Bovca, nam je dr. Komac razlagal kamnine levo in desno, pokazal rjavkasto obarvane velike kamne iz vulkanskih kamnin v strugi reke Jezernice, ki se izliva v Ziljo. Rudo pa nosijo dolomitne kamnine s primesjo železa. Tukaj je že vodila cesta v dobi Rimljanov, pomembno vlogo je odigrala v vojni Avstrije zoper Francoze, o čemer pričuje trdnjava s spominsko ploščo Habsburžanu Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, graditelju trdnjave in njenemu poveljniku, ki je izkrvavel pod bajoneti francoskih vojakov.

Kapelica sv. Barbare in voziček s svinčevo in cinkovo rudo v Logu pod Mangartom. FOTO: Jožef Pavlič

Za nekaj minut smo se ustavili tam, kjer je 15. in 17. novembra 2000 divjal plaz Stože. Zaradi obilnih padavin je prihrumel izpod Mangarta, v več kilometrov oddaljenem Logu pod Mangartom zasul in porušil več hiš, povzročil smrt sedmih ljudi.

Med vožnjo skozi vas Strmec, v kateri so Nemci med drugo svetovno vojno zaradi tega, ker so partizani ubili nemškega oficirja, ustrelili 17 moških, vas pa požgali, smo videli, kako grenko usodo lahko doživi visokogorsko naselje. Danes domačini del obnovljenih hiš namenjajo turizmu, del pa je opuščenih in praznih. Je bilo pa tukaj nekdaj razvito lončarstvo.

Nekdanji vhod v rov, po katerem so rudarji z Bovškega hodili rudarit v rabeljski rudnik. FOTO: Jožef Pavlič

Na poti proti Bovcu smo občudovali mogočno visoko in razsežno Loško steno. V samem Logu se nismo ustavili, da bi si ogledali župnijsko cerkev sv. Štefana, marveč pri kapelici sv. Barbare, zavetnice rudarjev, kjer je na ogled voziček s svinčeno in cinkovo rudo. Po asfaltirani poti smo se povzpeli do štolna, nekdanjega vhoda v rov, po katerem so rudarji z Bovškega hodili rudarit v rabeljski rudnik. Rov je danes zaprt, dokumentacija v besedi in fotografiji pa govori o tem, kako je bilo v časih, ko je še obratoval rabeljski rudnik, ter okrog prve svetovne vojne. Ohranili so tudi fotografski spomin na džamijo, ker je bilo tukaj veliko delavcev in vojakov iz Bosne.

Fotografski spomin na čase prevoza na delo v rabeljski rudnik. FOTO: Jožef Pavlič

Pokusili in kupili smo bovški ovčji sir

Pri ekološki kmetiji Černuta nam je gospodarica Irena razložila, kako pridelujejo bovški sir, kakšna je bovška ovca (nezahtevna, ker ne potrebuje veliko paše; te tudi ni, jo pa ogrožajo šakali). Pri njih smo kupili ovčji sir in skuto ter med. Sam bovški sir že leta 1370 omenja tolminski urbarij.

Ob ogledu trdnjave Kluže (iz avtobusa) nam je vodnik Blaž omenil, da se je tukaj štiri dni po koncu bitke z avstrijskimi vojaki mudil sam Napoleon. Stanoval naj bi v gostilni v Kobaridu, pil mašno vino, ki mu je zelo teknilo, še danes kot spomin nanj (družina Saše Vuga) hranijo vrč, iz katerega naj bi pil.

Od znamenitih domačinov je Blaž izpostavil Mihaela Štruklja Mostarja (hišno ime), rojenega leta 1851, ki je pozneje živel v Helsinkih, graditelja prvega železnega železniškega mostu na svetu. 

Irena Černuta nam je povedala, kako pridelujejo bovški sir. FOTO: Jožef Pavlič

Od Slovencev, katerim se je priljubil ta del Bovškega, pa jezuita p. Miha Žužka. Sem je prihajal z mladimi, posebej je raziskoval dolino reke Koritnice, slapove na njej. Napisal je knjigo Dolina stoterih slapov.

Blaž je povedal, kaj je dajalo kruh tukajšnjim ljudem: ruda, gozd, kmetijstvo, v glavnem pašniki, pa lov. Na Pustini pod Logom so bile tudi fužine, kar potrjujejo ostanki žlindre v zemlji.

Je bil pa ta svet vedno zanimiv tako za Benečane kot Habsburžane, so si tako eni kot drugi prizadevali, da bi si ga prilastili.

Slikar Tone Kralj je pod angelom na stropu cerkve sv. Jožefa v Soči upodobil samega Mussolinija. FOTO: Jožef Pavlič

V Bovcu je napis Pane fresco potrjeval, da smo blizu Italije, hkrati pa privabljal k nakupu Italijane. Imeli smo srečo, da smo se ravno pravi čas spravili pod streho v gostilni, kjer smo imeli kosilo, odšteli 20 evrov po osebi za kar drago, a okusno kosilo. Za ta denar smo dobili dva na pol prerezana krompirja (lokalno jed »čompe an skuta«), globok krožnik zelo okusne in močne obare ter palačinko z marmelado ali čokolado. Ko smo jedli, smo skozi okna opazovali pravi naliv.

Naš vodnik nas je med vožnjo skozi mesto opozoril, naj bomo pozorni na značilne bovške hiše, pa tudi njihovo urejenost z vrtovi vred.

Ko smo se peljali ob Soči, smo videli, da je zaradi obilice padavin precej vodnata, a to ni odvrnilo veliko raftarjev, ki so čakali na spust po njej.

Izjemne slike slikarja Toneta Kralja v cerkvi v Soči. FOTO: Jožef Pavlič

V Soči smo občudovali poslikave Toneta Kralja

Ustavili smo se pri cerkvi sv. Jožefa v kraju Soča, kjer smo občudovali slike slikarja Toneta Kralja. Na njih je že leta 1942 škofa Friderika Baraga in škofa Antona Martina Slomška naslikal s svetniško avreolo, čeprav še nista bila razglašena za svetnika (Slomška je leta 1999 sam papež Janez Pavel II. ob obisku v Mariboru, drugem v Sloveniji, in določil, da njegov god obhajamo 24. septembra, Baraga pa še do danes ni bil prištet k blaženim).

Na stropu cerkve je Kralj naslikal velikega angela, pod njim pa, teže vidljivo, upodobil samega Mussolinija.

Na stenah cerkve je veliko pomembnih osebnosti iz katoliškega in pravoslavnega sveta; med njimi kneginja sv. Ema Krška, sv. Olga …

Kraljev sv. Jožef v glavnem oltarju cerkve v Soči. FOTO: Jožef Pavlič

V cerkvi smo zapeli litanije Matere Božje z odpevi, dodali še nekaj Marijinih pesmi.

Med vožnjo skozi Trento nas je vodnik Blaž opozarjal na plazove levo in desno, slapove, podore zemlje, značilno favno in floro.

Marko Pretner, sodelavec Triglavskega narodnega parka (TNP) in lastnik turistične kmetije, nam je na travniku pred informacijskim središčem TNP povedal, kako je bilo tukaj med prvo svetovno vojno in po njej, kako so ljudje stradali, ker ni bilo hrane, kako so garali, ko so v bližnjih gorah kopali železovo rudo, to talili v plavžih, nato pa polizdelke – železove palice vozili v Furlanijo in jih tam prodajali.

Cerkev sv. Jožefa v Soči. FOTO: Jožef Pavlič

Cesto v Trento so zgradili že leta 1690, vendar se je pozneje, ker je niso uporabljali, zarasla.

Zelo hudo je bilo pod italijanskimi vojaki v času med obema svetovnima vojnama, od katerih jih je bila polovica (okrog tristo) po vojašnicah, druga polovica pa po karavlah, ko so varovali mejo.

Po drugi svetovni vojni je bil v Trenti t. i. »protokolarni lov«, so sem hodili na divjad privilegirani lovci.

Marko Pretner, sodelavec TNP, nam je razložil, kako je z življenjem danes v Trenti. FOTO: Jožef Pavlič

Od tukajšnjih gozdnih živali je Marko omenil gamse, srne, medvede, jelene, naseljujejo kozoroge.

Ljudje živijo od ovčjereje, pridelave sira in skute. Po drugi svetovni vojni je bilo v Trenti le tristo glav drobnice, tri krave, pet prašičev. Voli in konji so bili redki, so jih imeli le bogati. Kurjavo jim je dajal gozd.

Pogledi na gore z razgledišča Šupca. FOTO: Jožef Pavlič

Trenutno slabo kaže razvoju Trente

Marko je potožil nad slabimi prometnimi povezavami z Ljubljano (iz Bovca dnevno le dva avtobusa), možnostmi za mlade, da bi ostali v kraju, zavlačevanji dovoljenj za vsako stvar na bovški občini, preobremenjenostjo s turisti, čemur je »krivo« tudi to, da je zaradi podnebnih sprememb Trenta primerna za obisk šest do sedem mesecev, nekdaj je bila le dva do tri. Domačini ne zmorejo takšnega pritiska, ga tudi niso vajeni. Zelo je dobro, da so ustanovili lastno zadrugo Krajcarco, ki si prizadeva za celovit razvoj Trente; imajo tudi malo hidroelektrarno s tem imenom. Občina Bovec je preobremenjena s prošnjami in predlogi, loteva pa se tudi za kraj zgrešenih projektov. Primanjkuje delavcev v turizmu in gostinstvu, trgovin in gostinskih lokalov. Dobro pa sodelujejo s sosednjimi Italijani.

Prelep je ta svet Julijcev. FOTO: Jožef Pavlič

Na koncu so nam pokazali zelo lep film z naslovom Narava brez meja.

Med vožnjo proti Vršiču nam je vodnik Blaž Komac spregovoril tudi o svojem sorodniku Jožetu Komacu (1862-1939), silno močnem izjemnem gorniku in gorskem vodniku, ki je v zgolj okovanih čevljih brez alpinistične opreme preplezal Triglavsko steno, rešil življenje Juliusu Kugyju in drugim gornikom, hkrati pa je bil zelo zaveden Slovenec. Srečal se je tudi z medvedom, ki je Tožbarju odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Bil je neustrašen in zelo spreten divji lovec.

Blaž Komac nas je med močno tresočo vožnjo na Vršič učil besede iz bovškega narečja. Bulja pravijo nadevu za potico, mesecu mjesc, gor rečejo gore, čevlju črevelj, žeblju žerbilj, Bovcu pa Bc. Čompe pravijo krompirju še v Ratečah.

Zadovoljni in nasmejani izletniki. Tudi zaradi izrednega vodnika dr. Blaža Komaca (prvi z leve). FOTO: Jožef Pavlič

V teh krajih je bilo že zgodaj krščanstvo, kar potrjuje škofija Krmin.

V globoko dolino, pa visoko na drugi strani proti Jalovcu, smo pogledali z razgledišča Šupca.

Prek Vršiča smo po deloma asfaltirani deloma kockasti Ruski cesti (gradili so jo ruski vojni ujetniki) varno prispeli v Kranjsko Goro; le enkrat je avtobus z zadnjim koncem udaril ob rob ceste.

Med petjem slovenskih narodnih pesmi in pogledih na gore levo in desno (tokrat smo v daljavi pri Dovjem ugledali tudi Triglav) smo se vrnili v Kamnik in na svoje domove. Veseli, da smo družno preživeli lep dan, ki nam ga je s svojo strokovno besedo in velikim poznavanjem obogatil naš vodnik dr. Blaž Komac; hvaležni tako njemu kot Društvu sv. Jakob Kamnik pod predsedstvom dr. Marjete Humar za organizacijo izleta.

Da smo Slovenci verni ljudje in da to moramo biti bolj, nas je za Gozdom Martuljkom opozoril velik napis ob cesti JEZUS. Posvečen drugi Božji osebi, Sveto Trojico pa smo slovesno praznovali minulo nedeljo.