FOTO: Pexels.


Vse prehitro pride do razprtij med ljudmi in kako zelo potrebna je molitev za edinost, nas uči Jezus sam, ko prosi svojega Očeta: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,11b.20-21).

O edinosti v prvi krščanski skupnosti je zapisano čudovito poročilo v Apostolskih delih: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša« (Apd 4,32a). Vendar so kristjani že od vsega začetka podlegali nevarnosti, da zapadejo needinosti. O svarilih pred to nevarnostjo beremo v pismih apostola Pavla.

Še veliko bolj je bila nevarnost razprtij navzoča v nadaljnjem življenju Cerkve, ki se je skozi vso svojo zgodovino borila za edinost in nekajkrat svoj boj tudi zelo hudo izgubila. Vzrok za to je bila predvsem gluhota za Jezusov nauk.

Pavlin Oglejski

Eden od tistih velikih mož v zgodovini Cerkve, ki so si zelo prizadevali za edinost med kristjani, je bil patriarh Pavlin Oglejski (ok. 730-802), apostol Slovencev, čigar god smo praznovali 11. januarja, na dan njegovega rojstva za nebesa.

Njegova pesem O ljubezni, ki jo je prevedel dr. Miran Špelič, je po vsej verjetnosti nastala ob čedajski sinodi leta 796, sinodalni očetje pa naj bi jo zapeli kot uvod v zborovanje, da bi s tem izrazili edinost in medsebojno ljubezen.

Naj bo ob koncu letošnjega tedna za edinost tudi nam vsem v spodbudo, da si bomo bolj prizadevali za edinost, ki se napaja iz Kristusove ljubezni do vsakega izmed nas.


Pavlin Oglejski. FOTO: splet/arhiv Družine.

Kristusova nas ljubezen je združila,
veselimo se in v njem se vsi radujmo,
živega Boga se bojmo, ga ljubimo
in z iskrenim srcem vsi se zdaj spoštujmo.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Tisti, ki ljubezni nima, je brez vsega,
tak prebiva v mračnih krajih, v smrtni senci.
Mi se med seboj ljubimo in podnevi
kot luči otroci častno vsi hodimo.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Kliče nas Gospod in pravi z jasnim glasom:
»Kjer se dva, kjer združijo se trije v eno,
in se to v imenu mojem bo zgodilo,
jaz tam v njihovem občestvu sam navzoč bom.«
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Ko se bomo torej v eno tukaj zbrali,
da ne ločimo se v duhu, poskrbimo.
Naj utihnejo prepiri in žalitve,
da tako zares med nami bo sam Kristus.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Kajti kot ljubezen združi še odsotne,
prav tako nesloga loči še navzoče.
Vsi bodimo nedeljeno enih misli,
da se, zbrani skupaj, ne bi razdelili.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Dar, dobrina vseh največja je ljubezen,
red zapovedi le nanjo se opira,
v njej zaveza stara, nova se dopolni,
ona nje, ki so je polni, v raj pošilja.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Njo škrlat v postavi stari ponazarja,
ki bil dvakrat prepojen je z barvo rdečo,
v dveh zapovedih ljubezen je navzoča,
kadar Bog je ljubljen, ljubljen z njim še človek.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Torej z dušo vso Boga zdaj mi ljubimo,
nič njegove naj ljubezni ne zasenči.
Potlej bližnje v Bogu kakor sami sebe
in sovražnike kot Kristus vsi vzljubimo.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Tisti, ki ljubezni dvojno bo zapoved
v srcu skromnem skušal vedno obdržati,
v Kristusu zares bo bival, v njem pa Kristus
domoval bo, saj grehote noč pregnal bo.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Ozka, strma pot nas vodi tja v višave,
zložna in široka pelje pa v nižave.
Bratska da ljubezen večno nam življenje,
večno kazen pa prepiri zlobni dajo.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

Enodušno Vzvišenega poprosimo,
naj usmiljeno miru da našim dnevom,
veri, upanju pridruži dobro delo,
da bi mi vstopili v zbore nebeščanov.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.

»Slava Kralju večnih časov,« vsi zapojmo
in molimo za življenje gospodarjev:
naj se mnogo let še z njimi veselimo,
ki po njuni se ljubezni smo združili.
Kjer resnična je ljubezen, Bog tam biva.