Foto: Jože Potrpin

V novi Družini ob 150-letnici predstavljamo Kongregacijo šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Kje so in kako jih prepoznamo? Kakšno je mesto redovnic v sodobnem svetu?

»K temu koraku me nagiblje le sočutje do ubogih, zapuščenih otrok. Imela sem dovolj priložnosti, da sem se prepričala, da ni v vsej avstrijski monarhiji nobenega kraja, kjer bi bila vzgoja otrok tako pomanjkljiva, kakor tukaj.« S temi besedami je pred 150 leti mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, pospremila ustanavljanje nove redovne ustanove v Mariboru.

Prve sestre prišle iz Gradca

Mati Margareta Puhar je s tremi sestrami iz Gradca prišla v Maribor že leta 1864, da bi nadaljevala delo Društva katoliških gospa, ki ga je ustanovil škof A. M. Slomšek, in sicer za vzgojo deklet in zapuščenih otrok. Takoj so prevzele šolo šivanja in pletenja ter tudi oskrbo in vzgojo otrok sirot. Delale so v sirotišnici in v šoli, potreb je bilo vedno več, presegale so zmogljivosti majhne redovne skupnosti, od matične ustanove v Avstriji pa niso mogle pričakovati dodatnih moči.



Predstojnica mati Margareta je tako uvidela, da bi za vzgojo mogla storiti več, če bi se podružnica v Mariboru osamosvojila. Podobno kot sv. mati Terezija, ki je izstopila iz reda loretskih sester, da bi služila najbolj ubogim, ter kasneje ustanovila nov red misijonark ljubezni, je tudi m. Margareta »po premisleku in molitvi«, kot je zapisala, mariborsko podružnico odcepila od graške in 13. septembra 1869 je bila ustanovljena nova redovna ustanova s sedežem v Mariboru.

Poslanstvo

»Naše prvo poslanstvo je živeti evangelij in svojo posvetitev Bogu,« pravi provincialka s. Terezija Tomazin. V osmih skupnostih mariborske province Marijinega brezmadežnega spočetja se dnevno zbirajo k skupni molitvi vsaj trikrat na dan, »vsak dan pridružujemo z mašo svoje življenje Jezusovi daritvi za odrešenje sveta in častimo Gospoda v Najsvetejšem.

K temu pa vsaka sestra dodaja še kaj: molitev, darovanje trpljenja v bolezni in onemoglosti, drobna dejanja za pričevalnost skupnega življenja.«

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.