Ko smo sodelavci Družine pred tedni obiskali Beograd, smo si ob množici znamenitosti na povabilo gostitelja, nadškofa Stanislava Hočevarja, ogledali tudi škofijski dvorec in nekatere druge svete prostore, ki jih je pomagal oblikovati tudi slovenski genij. O slovenskih umetnikih, ki so od začetka 20. stoletja delovali tudi v Beogradu in mu pustili trajen in viden pečat, smo pri naši založbi v sodelovanju z beograjsko nadškofijo izdali obsežno monografijo z naslovom Slovenski umetniki v Beogradu.

Avtor besedila je umetnostni zgodovinar in predavatelj na Filozofski fakulteti v Kosovski Mitrovici dr. Zoran M. Jovanović (1963). Posebej se posveča proučevanju sodobne krščanske umetnosti in zgodovini Katoliške cerkve na Balkanu. Knjiga, katere izid je podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je enkratna za vzpostavljanje zgodovinskega zavedanja in dialoga, saj je pripravljena v treh jezikih: angleščini, slovenščini in srbščini (v latinični pisavi).

Od Pregljeve Sutjeske do Rupnikovih Cirila in Metoda

Vsebino monografije bi v grobem lahko razdelili na dva osrednja vsebinska sklopa: na dediščino slovenskih umetnikov, ki je ohranjena v upravnih stavbah in muzejih »prve« in »druge« Jugoslavije (Palača Srbija – Palača Zveznega izvršnega sveta, Dom Narodne skupščine RS, Srbska akademija znanosti in umetnosti, Muzej sodobne umetnosti, Muzej zgodovine Jugoslavije, v množici umetniških velikanov je še posebej predstavljeno delo kiparja Lojzeta Dolinarja), ter na sakralno dediščino, ki jo zaznamujejo predvsem Jože Plečnik (župnijska cerkev sv. Antona, kapela usmiljenk, načrt za cerkev v Obrenovcu), soustvarjalci interierja današnje beograjske katoliške stolnice Vnebovzetja blažene Device Marije (Franc Kvaternik, Lojze Čemažar in Lucijan Bratuš) ter p. Marko Ivan Rupnik, ki je ob dveh cerkvah v Srbiji (Niš, Smederevo) okrasil tudi hišo beograjske nadškofije. Nekdanji dvorec avstro-ogrskega veleposlaništva ob konkatedrali Kristusa Kralja, danes pa škofijski dvorec, je tako postal edinstven prostor srečanja in dialoga v kulturno mešani metropoli.


Plečnikova cerkev sv. Antona v Beogradu

Odlikujeta ga zlasti kapela Marijinega obiskanja Elizabete in dvorana Evropa. Ikonografska zasnova obeh prostorov opozarja obiskovalca na ekumensko priložnost tega kraja in na odprtost, ki je potrebna za vzpostavitev dialoga. Srečanje Device Marije in svete Elizabete kaže na ključna znamenja srečevanja Vzhoda in Zahoda, ki se že stoletja srečujeta ravno v Beogradu. V dvorani pa Kristusov portret spremljajo zavetniki evropske celine: sv. Benedikt, slovanska apostola Ciril in Metod, sv. Brigita Švedska, sv. Katarina Sienska, sv. Terezija Benedikta od Križa (Edith Stein) ter sv. Janez Pavel II.

Monumentalnost socialistične Jugoslavije

Monumentalnost javne umetnosti oz. prostorov je v kontekstu družbenopolitične stvarnosti značilno za vse totalitarne režime. Takšno prizadevanje se je pokazalo tudi ob gradnji palače Predsedstva FLRJ oz. Palače Zveznega izvršnega sveta, ki so jo odprli leta 1961. Poglejmo primer: vsaka republika je imela svoj svečani salon, ki ga je morala okrasiti povsem po svoje (slovenskega je uredil arhitekt Mihajlo Šoltes, razstavljena pa so bila dela Slane, Bernika, Ciuhe in Stupice). A položaj, velikost in vsebino umetniških del je skrbno izbirala umetniška komisija … Med slovenskimi umetniki, katerih upodobitve so na najpomembnejših mestih palače, izstopa Marij Pregelj z mozaikom Sutjeska v zgornji svečani avli, ki meri približno 1.500 m²! Ta umetnina je še danes najpogosteje zastopano umetniško delo v srbskih medijih, saj pod njo pripravljajo novinarske konference srbske vlade.

Avtorjeva ideja je bila, da v knjigi celostno predstavi del zgodovine Beo­grada v zadnjem stoletju, kolikor obstajajo tesni stiki med slovenskim in srbskim narodom na številnih področjih, neodvisno od različnih nihanj, ki so ustvarjale njuno zgodovino skozi čas. Želel si je, da bi slovenski bralci spoznali umetniški utrip srbske prestolnice in del naše lastne dediščine, da bi tako laže gradili pravičen in ploden dialog med narodoma. V istem duhu je svoj predgovor h knjigi zaključil tudi nadškof Hočevar (od leta 1980 so beograjski nadškofje Slovenci – Turk, Perko in Hočevar): »V času, ko našo celino pretresajo premnoga vprašanja in pravi tektonski premiki v današnji družbi premetavajo prebivalce sveta, naj bi narodi, razsvetljeni s pravo lučjo, veliko bolj sodelovali z roko v roki. Vrtičkarstvo in zapečkarstvo še vedno ostajata priljubljena hobija; duh in srce pa sta rojena za brezkončnost. To, kar držiš v roki, draga bralka in dragi bralec, ti daje vsaj nekaj predokusa po širinah. Zato pa tudi čut za konkretnost in sedanjost.«