Predzadnji Nikodemov večer v Ljubljani je potekal v družbi dveh zanimivih gostov, gospoda Aleša Čerina in mlade Neže Repanšek, ki sta predavala na tematiko »Kje so naši sinovi in hčerke?«. V večer nas je s svojimi spretnimi prsti uvedla harfistka Lara Hrastnik.

Poslanstvo družine

Aleš Čerin, mož, oče, dedek, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger, ki se v družini, družbi in poslu zavzema za pravo pot. V temi se je sprva dotaknil svoje družine, saj je oče štirih otrok in deček trem vnučkom. S prispodobo ladje v pristanišču ali na odprtem morju med možnimi viharji, nam je v začetku skušal pojasniti samo poslanstvo ladje, ki je za prevažanje tovora, potnikov, ne za privez v varni marini. Prav podobno se lahko zgodi z našimi otroci, ki jih nimamo zato, da so varno lepo »pospravljeni« doma, v naročju varnih družin. Nadaljeval je z izzivi očetovstva, ki je v prvi vrsti odgovornost za moralni razvoj otrok poleg trdnosti v zakonu, kjer kot mož ne odide in po zgledu svetega Pavla ostaja buden, trden v veri in zavestno ne spušča barbarov sedanjega časa v dnevno sobo, ki se pretihotapijo kar preko štiripasovnega optičnega kabla, kjer imajo otroci dostop do tudi najbolj perverznih vsebin; je možat, aktiven, saj nas hčere in sinovi potrebujejo; je močen v zvestobi svoji lepotici, da prevzame odgovornost za vodenje družine in pri tem dela vse iz ljubezni. Očetova odgovornost je, da otroku da odskočen korak v svet, da ga pripravi na realnost, da bo znal pluti v viharjih. Oče je tisti, ki se potrudi, da gradi odnos, da otrok vidi, kako se gradi družino, kako neguje ženo, kako je ljubljena, da bo sin to nato zmogel nesti in podati naprej.



Kot pravi gost večera: »Moški se mora borit, da ostane v odnosu in kot pravi Res je, da moški iz družin velikokrat preprosto šlevasto odidejo, namesto, da bi se borili ZA svoje mesto pri otrocih, da bi se borili ZA dober odnos s svojo ženo. Lažje je namreč oditi, kot pa se boriti, lažje je najti “kemijo” v odnosu z novo žensko, kot pa vsakodnevno vzpostavljati “kemijo” doma, z ženo. Pri sveži zaljubljenosti se namreč “kemija” sama zgodi. To je lahko, za to ni treba garati.« Prav očetje so tisti, ki otrokom omogočijo izkušnje, ki jih bo naučila pluti v nevihtah. Gospod Čerin je predstavil kopico izkušenj, katera vsaka prispeva pomemben kamenček mozaika izgradnje zdravega mladega človeka, da bo šel pogumno in borbeno v svet. Izkušnja hoje, padcev in pobiranja, ki spodbuja, da se vožički pospravijo in da se otroka prime za roko in vodi peš, kjer bo imel na pretek zanimivosti. Izkušnja samostojnosti, da nekaj naredi sam, brez omejitve. Izkušnja dela, ki vabi, kot pravi Karel Gržan: »Kar otrok zmore, mora.«

Izkušnje

Izkušnja učenja iz napak, ki so pomembne pri načelu postopnosti in dovoljenju napak. Izkušnja hrepenenja, ki uči da če nimaš hrepenenja do stvari, če jim takoj vse damo, ne bodo mogli imeti hrepenenja do fanta, do dekleta. Izkušnja napora, kjer je pomemben trud, potenje, ker napor je povezan z zadovoljstvom. Izkušnja kreativnosti in praktičnih izkušenj, da mu denarno ne omogočimo vsega, temveč mu pokažemo praktična dela, v timskem delu, morda z njim izdelamo igračo, da jim pustimo proces, ne končni rezultat. Izkušnja reševanja problemov, brez da otroku odstranjujemo vse probleme, ki mu ne da nikakšnega znanja za v svet. Izkušnja odgovornosti, da otrok prevzame odločitev za svoje šolanje, da se sam vpiše, ker absurdno je, da ga mati vpiše na fakulteto, se meni s profesorjem za govorilne ure, mladostnik ima pa morda že pet let spolne odnose, vpisat na fakulteto se pa še ne zna. Izkušnja doživljanja narave, da jih peljemo ven na zrak, v Stvarstvo. Izkušnja otroštva, kjer je oče tisti, ki postavlja mejo, ker ne želi ranjenosti, ki prežijo na sina in hčer v objemu morskih psov v »afterparty« lokalih. Gost večera, Aleš Čerin, se je dotaknil tudi tretje njegove vloge, poslanstvo dedka, kjer je predstavil nekaj pogledov prav za tovrstno bogato poslanstvo starih očetov, ki naj se v prvi vrsti urijo v ponižnosti, poleg tega pa podarijo vnučkom svoj čas. Vloga tastov je postavljanje meja ter pomoč taščam pri preveliki dobronamerni aktivnosti do mladih. Dedki so prenašalci vere, ohranjevalci družinskih tradicij, povezovalci, tisti, ki pohvalijo in ne kritizirajo, temveč podajo nasvet, če se izrazi vprašanje. So tisti, ki izkazujejo naklonjenost ženam in možem otrok, so ljudje duhovnega vpliva, predvsem pa je glavna vloga, da so veliki priprošnjiki v molitvi, za svoje otroke in vnuke.

Kje so mladi?

Neža Repanšek mladinska voditeljica, prostovoljka, trenerka in skavtinja, podpredsednica Mladinskega sveta Slovenije, odgovorna za področje Mladinskega dela in neformalnega izobraževanja nam je spregovorila kot druga gostja večera, ki se je dotaknila vprašanja, kjer so danes mladi. Mladi živijo v sodobnem svetu, v 21.stoletju, kjer se zdi, da je vse nadomestljivo, začasno in za enkratno uporabo, s predstavo nezaupanja v institucije, izgubljenih sanj naših prednikov, ranjenih medosebnih odnosov in izkušnjo pozabljenih ljudi, ki so nam nekje na poti postali odveč. Zato si vse želimo večje, boljše, učinkovitejše, močnejše, a za take napredke nimamo časa in zato smo generacija, ki jo nekateri poimenujejo izgubljena generacija. Odvisni smo od drugih, na žalost to pomeni od svojih staršev, kar se odraža v podaljšanem otroštvu, ki ga doživljamo tja do 30let v »varnem gnezdu« svojih staršev. Pri tem se načeloma ne naučimo biti samostojni, ne ukvarjamo se z mislijo ustvarjanja lastne družine in neodvisnost se zdi le nerealna želja. Kot pravi gostja Repanše, se popolnoma osamosvojimo, ko postanemo odrasli in s tem avtonomen del naše družbe.



Evropski mladinski forum v svojem dokumentu pravi, da človek doseže avtonomijo, ko ima potrebno podporo, vire in priložnosti, da lahko samostojno biva, upravlja svoje življenje, se vključuje v tokove družbene in politične participacije in se o sveh področjih svojega življenja neodvisno odloča. Potem se lahko vprašamo, koliko ljudi je zares odraslo. Na pridobivanje avtonomije vpliva vse, kar posamezniku pomaga pri doseganju ekonomske neodvisnosti in gradnje poklicne kariere, uveljavljanju pravic in izvrševanju dolžnosti na različnih področjih, uspešnih opravljanj različnih vlog v življenju, pri prehodih med različnimi statusi in vlogami v življenju, udejstvovanju v civilni družbi in drugih oblikah aktivnega državljanstva ter doseganja drugih življenjskih ciljev.

Pozno osamosvajanje

Na fenomen poznega osamosvajanja danes, po besedah gostje, vpliva dejstvo, da se na samostojno pot v odraslost po omenjenih kriterijih podajo posamezniki, ki ustrezajo tradicionalnim merilom, ki se tiče starosti in izobrazbe. Mladi do 35leta, se v tem obdobju intenzivno ukvarjajo z identitetnim raziskovanjem in spreminjanjem življenja. Na poti samostojnega življenja je ključna odločitev. Že sama beseda v sebi nosi pomen, da se od nečesa ločiš, posloviš in sprejmeš boljši, samostojnejši korak. Izvorna družina je na poti mladostniških odločitev bistvena, saj mu lahko daja vzleta ali zavira njegov nahrbnik odhoda še z večjo težo. Vloga podpore mladega človeka je v prvi vrsti želeča od staršev, nato tudi od bratov in sester, veliko elana pa pridajo spodbude sovrstnikov ter članov raznik mladinskih skupnosti. Mladi so postavljeni pred izbiro, ki jo eni preveč enolično vidijo, ali nevaren korak v svet ali varno okolje pri starših. Mladi zagotovo potrebujejo varen pristan doma, ampak iz vidika, da se lahko tja vedno vrne, ne da tam živi celo življenje. Pri osamosvajanju zagotovo potrebujejo zagon in odskočno desko z besedami: »Jaz zaupam vate!« Ko mlad človek občuti zaupanje od družine, lažje verjame vase, zmore pisati svoje zgodbe, gre bolj borbeno skozi viharje in do njih pristopa s pozitivno naravnanostjo. V zgled nam je lahko prilika o izgubljenem sinu, ki vedno ponuja varno okolje vrnitve, čeprav je sin izkusil, izkoristil svet, se praznih žepov vrnil domov, a je šele skozi svojo življenjsko izkušnjo naredil korak naprej v odraslost. Če mlad človek čuti zaupanje od osnovne celice, v kateri je bil vzgajan, bo pogumno stopal naprej, hkrati pa se bo zavedal, da zmore iti sam pogumno naprej. S tem, ko mu boste nevidna podpora, boste sklenili nevidno medgeneracijsko zavezništvo, ki je neprecenljiva. Na vprašanje, kje mladi v sodobne svetu so, sicer gostja ni imela odgovora, je pa potrebno, da jim zaupamo, jim v težavah stojimo ob strani, jim pustimo, da hodijo odločno in samostojno pot ter molimo zanje.

Bogat večer se je v drugem delu nadaljeval z vprašanji poslušalcev, ki je odstrl marsikatero temo kontrasta med varnim domačim zavetjem, ovitega v vato ter viharno realnostjo, s katero se mladina na poti osamosvojitve sooči v realnem svetu.

Klara Križaj