»Nismo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu,« je zapisal pesnik Rainer Maria Rilke. So te besede danes sploh razumljive in smiselne? Bojim se, da prej ne kot da in da delujejo povsem nerelevantno, odtrgano od resničnosti celo v merodajnih kulturnih krogih. »Kaj bi z besedami pesnika, četudi enega najslavnejših in največjih? Kaj naj s pesniškim filozofiranjem?« Približno tak komentar bi verjetno največkrat izzvale – to si vsaj najlaže predstavljam. Kulturnejši, bolj širokogrudni progresivisti pa bi mogoče odgovorili prizanesljiveje in bi misel v optimističnem duhu historično pojasnili: »Seveda se pesnik pred sto leti ni mogel počutiti doma v slabo, nezadostno pojasnjenem svetu; toda po tolikšnem napredku, ki si ga niti ni mogel predstavljati, so stvari drugačne in najbrž bi tudi on zdaj drugače sodil. Saj drugače je pa lepo povedal.« Resnica je seveda ravno obratna: Rilke je pesniško izrazil misel, da je človeško življenje neločljivo od skrivnosti in da pretirana racionalizacija to življenje popači in naredi svet neresničen. »Vse uredimo. Vse razpade./Spet uredimo in razpademo samí,« beremo v Osmi devinski elegiji. Skratka: človek je zares doma v skrivnosti. In pesnik obstaja zato, da to izreka; pesniška beseda tako brani resnično življenje.

To seveda dejansko ni tako preprosto, kot je tu povedano: zvezano je z nenehnimi dvomi in negotovostjo, a to je neizbežen delež pristnega življenja, življenja v resnici, življenja s skrivnostjo, ki je ni mogoče »udomačiti«. To je neznansko težko za ljudi, ki težimo k temu, da bi imeli pregled nad stvarmi; ki povsem brez tega pravzaprav sploh ne moremo živeti; če se nam stvari preveč izmaknejo, se nam izmaknejo tudi tla pod nogami, izgubimo orientacijo, pograbi nas panika … A priznanje, da smo tudi samim sebi skrivnostost, ne pomeni izgube samega sebe, temveč poglobitev – kako pa to dvoje razmejiti, kako doseči, da skrivnost resničnosti ne bo onemela, pokopana pod našimi naravnimi pragmatičnimi nagnjeni – to je veliko vprašanje ne le za pesnike, temveč za vso antropologijo, za vso resno misel o človeku. Nekoč so si ga v bivanjski stiski zastavljali pesniki sami – gotovo se spomnimo … ah no, morda se kdo še spomni slovitega Hölderlinovega verza: »Čemu pesniki v ubožnem času?« – danes pa si ga vsaj na uradnih literarnih odrih ne več, če pač odštejemo prazno retoriko, ki sodi k anahronističnim ritualom. Zdi se, kot da digitalni dobi, dobi sociološke zavesti ne pripada več – v njej zveni skorajda kot stavek v arhaičnem jeziku nekih drugih časov, ki ga nihče več ne uporablja. In vendar gre za nič manj kot za vprašanje, kaj je človek, kaj si, kaj sem. Toda – o tem se očitno ne spodobi več spraševati. Spolitizirana agenda »uradne« kulture – akademske, umetniške, publicistične – ga ne pozna več.

Večkrat je slišati, kako se je zaradi pandemije covida-19 spremenil svet in da ne bo nikoli več tak, kot je bil. Morda je res tako: zahodno družbo je virus udaril v njen živec: prizadel je globalno mobilnost ljudi, pretočnost blaga in zlasti občutek svobode. Svobode gibanja, potovanja in predvsem svobode – ali iluzije – razpolaganja s svojim življenjem brez posledic za druge. Razkrile so se mnoge stvari, za katere se je zdelo, da jih ni več ali da so vsaj povsem obrobne: praznoverje, protislovnost prepričanj, fanatizem, nagnjenje h kolektivni norosti. Razkrila se je, vsaj za krajši čas, utvarnost predstav o obvladljivosti življenja. Kot nikoli prej so se razkrila široka omrežja interesne povezanosti in nevidnih družbenih gospostev – vedno očitneje postaja, da je bilo posmehovanje »teoretikom zarote« samo sredstvo za nevtralizacijo tistih, ki preveč vedo in mislijo. Bridki »dotik realnosti« jih je oslabil, ker so utemeljena na vprašljivih kvalitetah, izključevalnosti, ideološko-interesnih povezavah in ne prenesejo kritične refleksije. 

Zahodno družbo je virus udaril v njen živec: prizadel je globalno mobilnost ljudi, pretočnost blaga in zlasti občutek svobode.

V Sloveniji so se pojavile nove zagate: iz političnih interesov so začeli blokirati napore znanosti tisti, ki so se sicer vedno predstavljali za njene »naravne« zaveznike in jo pri tem ideološko instrumentalizirali, ob­enem pa so še vedno skušali »signalizirati svoje stare vrline«: ustvarjati vtis svoje človekoljubne progresivnosti. Na obzorju so se sicer že pred časom pojavila znamenja umirjanja pandemije, predvsem pa možnosti normalizacije, a kaj bo zares prinesla prihodnosti, seveda ne ve nihče. V nobenem primeru pa ne moremo reči, vsaj zaenkrat, da so te spremembe večje od posledic padca evropskega komunizma ali razvoja računalnikov, svetovnega spleta, mobilne telefonije in drugih tehnoloških preobrazb družbe. A če so bile te v znamenju neskončnega progresa, je pandemija znamenje njegove iluzornosti.

Še globlja, temeljnejša in najbrž tudi usodnejša pa je tista navzven skoraj neopazna sprememba, o kateri smo govorili najprej: izgon skrivnosti iz človekovega sveta. Ali drugače povedano: porušenje njegovega doma, ki ga je nadomestil povsem pojas­nljivi svet. V tej nadomestni gradnji se dogaja sodobno življenje in ta antropološka sprememba stoji na začetku vseh tistih, ki so družbeno bolj vidne. Razumljivo je sicer, da se ukvarjamo predvsem s t. i. družbenimi problemi (od zdravja in ekonomije do kulturnih razlik in migracij), ker so laže določljivi, vendar ničesar v zvezi z njimi ne bomo zares razrešili, če ne sežemo k temelju: k našemu usodno spremenjenemu odnosu do samih sebe. Še naprej bomo žrtve manipuliranja z moralističnimi stereotipi, zaslepljeni z apriorističnimi predsodki, in bomo počeli tisto, kar v resnici ne koristi nikomur, če se ne bomo več upali in znali vprašati, kje smo zares doma. Če nikoli več ne »prisluhnemo pihljanju,/sporočilu, ki ga nenehno poraja tihota« (Prva devinska elegija).

Zahodno družbo je virus udaril v njen živec: prizadel je globalno mobilnost ljudi, pretočnost blaga in zlasti občutek svobode.