V programu Exodus 90 sem sodeloval dve leti zapored. Prvo leto sem doživel bolj kot spoznavanje programa in vsega, kar sodelovanje v njem lahko prinese. Morda bo še najbolj razumljivo, če napišem, da sem prvo leto skušal bolj ali manj le preživeti in priti do konca programa in do velike noči. Drugo leto je bilo potem bolj zares: osnove sem poznal in vedel sem, da bo šlo, zato sem se lahko pri vsaki od asketskih vaj bolj posvetil prepoznavanju tega, kaj je moja ujetost in kje je moja svoboda najbolj ujeta. Razpon vaj, ki jih program vključuje, je namreč kar pester – po moji izkušnji dovolj pester, da vsak lahko najde kakšen izziv zase.

Vstajanje iz naslanjača

Naj omenim tri največje sadove zame. Največji sad sodelovanja v programu je zame odkrivanje svobode oziroma ujetosti. Če uporabim prispodobo: dokler udobno sedimo v naslanjaču, nas lahko nanj veže nešteto različnih vezi, šibkejših in močnejših, pa ne bomo nobene v resnici opazili. Opazili jih bomo šele, ko bomo skušali vstati iz tega naslanjača in narediti morda celo nekaj korakov. Takrat bomo morda kar naenkrat opazili, da smo vklenjeni celo tam, kjer sploh nismo slutili. No, sodelovanje v Exodusu je zame primerljivo z vstajanjem iz naslanjača. Devetdeset dni je več kot dovolj, da spregledamo vsako svoje morebitno izgovarjanje, poenostavljanje, relativiziranje in kar je še mehanizmov, s katerimi si včasih prikrivamo resničnost, ki nam ni všeč. Nikoli si nisem delal iluzij in tudi navodila, ki si jih mora vsak udeleženec prebrati pred vstopom, jasno povedo, da namen programa ni terapevtski v smislu, da bi lahko pomagal pri odvajanju od kakšne zasvojenosti – v prvi vrsti gre za odkrivanje, kje sem resnično svoboden, kje pa ne, kar je dobra iztočnica za življenje in delo na sebi po koncu programa, če me to seveda zanima.

Dokler udobno sedimo v naslanjaču, nas lahko nanj veže nešteto različnih vezi, šibkejših in močnejših, pa ne bomo nobene v resnici opazili.

Vsakemu svoj izziv

Druga največja vrednost programa zame je, da v njem nisem sam, ampak da upošteva, da smo ljudje družabna bitja, zato potrebujemo drug drugega, da lahko napredujemo, ker smo si zelo različni, s to različnostjo pa se lahko dopolnjujemo. Tako sem na primer hitro odkril, da z mrzlim tušem ne bom imel večjih težav, pričakovano sem imel največ težav z odpovedovanjem spletnemu brskanju, nisem pa recimo pričakoval, da bom imel toliko težav z odpovedjo sladkorju. Če bi bil v programu sam, bi verjetno sčasoma pomislil, da je pač tako tudi z vsemi drugimi, in prej ali slej spet zdrknil v opravičevanje. Vsakodnevni stiki s t. i. sidrom in tedensko srečanje s celotno t. i. bratovščino pa so mi pomagali odkriti, da ima vsak od nas izzive na različnih področjih (da je morda nekomu najtežje imeti red pri hrani, spet drugemu pa najti čas za molitev).

Nobeno odpovedovanje ne da pravega sadu, če v končni fazi ne pelje k Bogu.

Lačni in žejni Boga?

Tretjo vrednost programa vidim v tem, da v resnici ves čas na prvo mesto postavlja duhovni vidik. Tudi vse asketske vaje v programu imajo en in isti cilj: narediti v našem življenju več prostora za čas z Bogom in vzbuditi željo po času z njim. Nobeno odpovedovanje in noben trud ne dasta svojega pravega sadu, če v končni fazi ne peljeta k Bogu. Kakorkoli že lahko redna telesna dejavnost pozitivno vpliva na moje telo in lahko zdržek od mesa ob sredah in petkih pripomore tudi h krepitvi moje volje, vse skupaj tako v programu Exodus 90 kot v krščanski duhovnosti nasploh nima smisla, če nas ne naredi lačne in žejne Boga. Po drugi strani je zgodba o tem, kako za Izraelce bivanje v Egiptu iz začasnega postanka, ker je v Kanaanu nastala lakota, skoraj neopazno preraste v suženjstvo, iz katerega se ne zmorejo več rešiti sami, več kot primerno besedilo za premišljevanje in molitev v te vrste izkušnji. Ko se človek sredi drugega meseca nehote zaloti, da že pol dneva premišljuje o tem, kako dobro je včeraj pri sosednji mizi dišal štrudelj, ki naj bi se mu kot vsaki drugi sladici odpovedoval vseh devetdeset dni, vse skušnjave Izraelcev, ki sredi puščave sanjajo o t. i. egiptovskih loncih mesa, postanejo veliko bolj razumljive, Božja spodbuda in vabilo k zvestobi in zaupanju pa veliko bolj smiselne.

Osebna zgodba p. Primoža Jakopa je del aktualne teme v tedniku Družina (10/2024), ki tokrat osvetljuje osvobajanje od navezanosti in odvisnosti.