Ljudi, ki jih prvič srečam, zelo rada vprašam, od kod so doma, kje so preživeli otroštvo. Navadno zelo radi pripovedujejo o tem in se spominjajo marsičesa iz svojih otroških let. Mnogi se še vedno radi dolga leta vračajo na ta kraj in imajo tam še mnoge sorodnike. Lepo mi je poslušati takšne spomine, čeprav sama ne morem govoriti o čem takem.

Kot mestni otrok seveda nisem preživljala otroštva sredi narave. Tudi ne morem reči, kje je moj dom. Do sedaj sem se selila sedemkrat, povsod je bilo lepo in povsod tudi malo drugače, seveda tudi odvisno od moje starosti in od mojega dela. Najdaljši čas, ves čas svojega šolanja, sem preživela v poslopju železniške postaje v Ljubljani. Gotovo je prav to bivanje v meni zapustilo čisto poseben spomin, ki ga težko primerjam s čim drugim. Bilo je povsod lepo, pa povsod malo drugače. Toda za nikjer ne bi mogla reči, da sem od tam doma.

Morda mi je ravno takšen način življenja, seljenje z enega konca mesta na drugega, pomagal, da j...