Že nekaj let ne skrivam, da me kot človeka, ki praktično vse življenje verjame v evropsko povezovanje, boli očitna razpoka, ki se je odprla med vzhodnim in zahodnim delom naše celine. Tudi minuli prvi julij, ko je Slovenija prevzela vsaj simbolično vodenje Evropske zveze, je oplazil privid tega prepada.

Če poskušam ob njem nekoliko pomodrovati, mi na misel prihajata predvsem dve zadevi. Prva je, da je Slovenija dejansko v odličnem položaju, da poskuša v sporu med polovicama posredovati. Vloge mostu ji ni namenila samo mati narava, marveč tudi zgodovina. Sam sicer mislim, da se naša država glede na svežo zgodovinsko izkušnjo umešča bolj na vzhod. Toda posebnosti iz zadnjih sedmih desetletij so nas od nekdanjega socialističnega sosedstva toliko odmaknile, da se veliko mojih sodržavljanov z njim ne more poistovetiti, kar pa v tem primeru morda ravno omogoča, da si nadenemo »modro čelado« in se postavimo med bloka.

Druga misel, ki mi ravno tako intenzivno roji po gla...