Leta 1879 so katoliški misijonarji prišli v afriško Bugando, današnjo Ugando. V kratkem so pritegnili pozornost tudi tistih moških in fantov, ki so služili ob prestolu kralja Mwanga. Fantje so bili kraljevi paži, ki so zanj hodili po opravkih. Toda kralj je od njih pričakoval tudi spolne usluge. Ko so sprejeli krščansko vero, so se znašli v nevarnosti.

Najmlajši izmed katehumenov na kraljevem dvoru, štirinajstletni Kizito, je iskal najbolj domiselne načine, da bi se izognil kraljevim spolnim zahtevam. Kralj s tem ni bil zadovoljen. Maja leta 1886 se je Mwanga nanje močno razsrdil. Paže je dal ujeti in jih obsodil na smrt. Karel Lwanga, prvi, ki je sprejel Kristusa, je na hitro krstil najmlajše katehumene, med njimi tudi Kizita. Naslednjega dne so jih odvedli na kraj izvršitve kazni. Kizita in njegove prijatelje so zvezali za vrat in jih v vrsti peljali skozi pragozd. Zvezani v živo človeško verigo so po poti drug drugemu posredovali molitve in resnice vere. Ko so prispeli na cilj, so jih zaprli v slamnate barake. Medtem ko so rablji zunaj pripravljali trske za vžig, so v barakah zaporniki pripravljali svoja srca na srečanje z Bogom. Po enem tednu so mladeniče pripeljali ven, jih zavili v snope slonove trave in privezali na pokončne kole, da so bili videti kot žive človeške bakle. Tudi potem, ko so jih zajeli ognjeni plameni, so nadaljevali z molitvijo. Takrat se je zaslišal Kizitov jasen glas: »Na svidenje, prijatelji, smo na pravi poti!«