Tiskovni urad Svetega sedeža je minuli konec tedna zapisal, da škof Johannes Peng Weizhao, ki je bil od leta 2014 ordinarij škofije Yujiang v provinci Jiangxi, ni bil imenovan in umeščen v skladu z duhom dialoga, ki obstaja med vatikansko in kitajsko stranjo, in s tem, kar je bilo določeno v Začasnem sporazumu o imenovanju škofov z dne 22. septembra 2018«, poroča spletni portal Vatican News. V izjavi za javnost je tudi zabeleženo, da je bil glede na prejeta poročila »pred civilnim priznanjem škofa Penga … opažen dolgotrajen in močan pritisk krajevnih oblasti« na 56-letnega cerkvenega dostojanstvenika.

Sveti sedež kljub neljubemu dogodku »znova potrjuje svojo popolno pripravljenost za nadaljevanje spoštljivega dialoga o vseh zadevah skupnega interesa«.

V pričakovanju »ustreznega sporočila o zadevi s strani kitajskih oblasti« Sveti sedež izjavo zaključuje z upanjem, da se »podobne epizode ne bodo ponovile«, in »znova potrjuje svojo popolno pripravljenost za nadaljevanje spoštljivega dialoga o vseh zadevah skupnega interesa«.

Začasni sporazum sta predstavnika Svetega sedeža in Ljudske republike Kitajske prvič podpisala 22. septembra 2018. Sporazum je predvideval dveletno obdobje uporabe ad experimentum. Oktobra 2020 je bila veljavnost sporazuma podaljšana za dve leti, in znova 22. oktobra 2022 za nadaljnji dve.

Kitajski katoličani. FOTO: Vatican Media

Kaj razkriva ta dogodek?

Ta odločna izjava je prišla v »kontekstu naraščajočega pritiska, ki se povečuje že od letošnjega aprila z aretacijo kardinala Zena«, je po navedbah spletnega portala La Croix International dejal izvedenec za Kitajsko Michel Chambon. Po njegovem mnenju to pomeni »spremembo strategije« Vatikana, »morda tudi zato, ker je sporazum odkrito neučinkovit«.

Sveti sedež se pritožuje, da se z njim niso posvetovali, Peking pa bi to lahko pojasnil z utemeljitvijo, da gre za priznanje podzemnega škofa.

Toda ali je bila ta zadnja poteza kitajskih oblasti res kršitev sporazuma s Svetim sedežem, katerega podrobnosti ostajajo skrivnost? Strogo gledano ni šlo za nezakonito škofovsko posvečenje, saj je bil škof Peng že tajni škof škofije Yujiang, ki ga je imenoval Benedikt XVI. Leta 2014, takoj po škofovskem posvečenju, je bil celo šest mesecev v priporu, saj je Peking njegovo tamkajšnje posvečenje brez svojega soglasja kaznoval. »Sveti sedež se pritožuje, da se z njim niso posvetovali, Peking pa bi to lahko pojasnil z utemeljitvijo, da gre za priznanje podzemnega škofa,« meni Chambon.

Peking želi uskladiti ozemlje škofij z ozemljem upravnih okrožij. FOTO: Vatican Media

Kaj to imenovanje razkriva o Katoliški cerkvi na Kitajskem?

Pri celotnem vprašanju pa ne gre zgolj za imenovanje katoliških škofov, temveč tudi za ozemeljsko organizacijo škofij.

Vatikan pokrajino Jiangxi deli na pet različnih škofij, Peking pa priznava le eno, in sicer glede na območni upravni okraj. Ta epizoda za Cerkev predstavlja zapleteno podeželsko območje, kjer so tudi tajni škofje med seboj zelo razdeljeni. Kitajski uradniki za verske zadeve so leta 1985 začeli združevati pet škofij v pokrajini Jiangxi v eno samo škofijo, njihov cilj pa je bil uskladiti ozemlje škofij z ozemljem upravnih okrožij.

Tudi Peking je pripravljen še naprej sodelovati s Svetim sedežem.

Tiskovni predstavnik kitajske vlade kritike Vatikana zavrača

Kitajska se je na kritiko Vatikana zaradi domnevno nedovoljenega imenovanja škofa odzvala s precejšnjim nerazumevanjem. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Zhao Lijian je na tiskovni konferenci v začetku tedna odgovoril na vprašanje časnikarja: »Poudariti moram, da sta Kitajska in Vatikan v zadnjih letih nadaljevala sodelovanje in dosegla številne pomembne skupne sporazume«. Tiskovni predstavnik je še izjavil, da je trajno izboljšanje odnosov med državama »prispevalo k skladnemu razvoju katolištva na Kitajskem«.

Tudi Peking je pripravljen še naprej sodelovati s Svetim sedežem, da bi razširil skupno razumevanje prijateljskih odnosov in skupaj podpiral duh začasnega sporazuma, je še dejal Zhao Lijian.

Evangelizacija Azije. FOTO: Vatican Media

Na Kitajskem »malo prostora za versko svobodo«

Religija za kitajsko centralno vlado trenutno očitno ni prednostno vprašanje: »Partija ima povsem druga gradbišča,« je za nemške katoliške medije pojasnila sinologinja Licia Di Giacinto. Gospodarstvo je v recesiji »tudi zaradi strogih protikoronskih ukrepov«, poleg tega pa je zelo aktualna razprava o Tajvanu: »Najraje bi pustili vse tako, kot je, kar pomeni: nobene verske svobode.«

Popolna edinost na Kitajskem ni mogoča.

Di Giacintova, sodelavka Centra za verske raziskave v nemškem Bochumu, ne pričakuje, da bo kitajska podzemna Cerkev, ki ni pod nadzorom Pekinga, v prihodnosti imela kaj več svobode. Lahko si le predstavlja, da bi predsednik države Ši Džinping želel bolje nadzorovati območne vrzeli: »Vendar ne vem, kako bi partija želela to uveljaviti. Na Kitajskem je območna stvarnost zelo različna, odvisno od kraja. Popolna edinost tam ni mogoča.«

Poleg tega imajo katoličani v državi z vidika državnega vodstva »problem, in sicer Vatikan«, je pojasnila Di Giacintova. »Rim je sila zunaj Kitajske in je popolnoma neodvisen od komunistične partije. Tu se za katoličane pojavi politična težava, saj je vpletena tuja država.«

Peking in Rim očitno želita »ohraniti status quo«

Sporazum med Vatikanom in kitajsko vlado, ki je bil pravkar podaljšan, zagotavlja, da bo vse ostalo tako, kot je. »Kitajska vlada ima v bistvu zadnjo besedo pri imenovanju škofov. Vatikan je to sprejel, zdaj že drugič. Zato je videti, da si oba nasprotnika, Peking in Rim, prizadevata ohraniti status quo,« za razliko od Michela Chambona meni Di Giacintova.