Posebej ostri so »prisilni ukrepi« proti duhovnikom, redovnicam in redovniškim skupnostim, ki pripadajo t.i. podzemni Cerkvi, te pa vlada v kitajski prestolnici ne priznava, je urednica revije »China heute« (Kitajska danes) pojasnila v pogovoru za nemško katoliško agencijo KNA.

Z olimpijskimi igrami ali brez – v pokrajini Zhangjiakou je pritisk na katoliško podzemno Cerkev že dlje časa izredno velik.

O primeru pogosto zaprtega podzemnega škofa Cui Taia iz škofije Xuanhua v kitajski pokrajini Zhangjiakou, kjer so med drugim prizorišča letošnjih olimpijskih tekem v biatlonu, je Wenzel-Teuberjeva povedala, da so oblasti škofa v preteklih letih večkrat za nekaj dni izpustili iz zapora vsaj okoli kitajskega novega leta, letos pa ni prepričana, da se je to zgodilo: »Z olimpijskimi igrami ali brez – v pokrajini Zhangjiakou je pritisk na katoliško podzemno Cerkev že dlje časa izredno velik.«

Želja Svetega sedeža je edinost Cerkve na Kitajskem

Dosedanji uspehi jeseni 2018 sklenjenega in podpisanega sporazuma med Vatikanom in Kitajsko so po besedah nemške sinologinje »zelo omejeni«: »Odtlej je bilo posvečenih le šest novih škofov, ki sta jih potrdili obe strani. To ni veliko, če pomislimo, da je bilo leta 2018 na Kitajskem okoli 40 prostih škofovskih sedežev.« Želja Svetega sedeža je edinost Cerkve na Kitajskem. »Toda versko-politični pritisk v zadnjih letih nenehno narašča,« pojasnjuje Wenzel-Teuberjeva. »Oblasti poskušajo začasni sporazum izkoristiti za svoj cilj, da bi povsem odpravile podzemno Cerkev.«

Med koronaepidemijo so bile verske ustanove pogosto zaprte dlje časa kot številne druge.

Razmere na Kitajskem so bile pred začetkom olimpijskih iger »vsesplošno zelo napete«, kot je to običajno pred pomembnimi velikimi dogodki, nenazadnje pa tudi zaradi izredno togih protikoronskih ukrepov kitajske vlade z ničelno toleranco. »To močno vpliva tudi na kitajske kristjane,« pojasnjuje sinologinja: »Na splošno so bile med koronaepidemijo verske ustanove pogosto zaprte dlje časa kot številne druge.« Vendarle pa pri olimpijskih igrah kot prostovoljci sodelujejo tudi katoličani. Iz preventivnih razlogov so morali biti pred začetkom velike športne prireditve v karanteni in niso smeli živeti doma – to je zelo velika žrtev posameznikov v luči dejstva, da so na Kitajskem v teh dneh obhajali novo leto, ki ga tam vedno praznujejo v družinskem krogu.«

Škofovsko posvečenje na Kitajskem. FOTO: Vatican Media

Vera in cerkve na Kitajskem

Komunistična Kitajska je versko zelo pisana. Po navedbah Kitajskega centra v Sv. Avguštinu pri Bonnu je tam uradno priznanih pet religij: budizem, daoizem, islam, protestantizem in katolištvo. Med 1,4 milijarde Kitajcev je okoli 185 milijonov budistov, okoli 23 milijonov muslimanov, približno 38 do 60 milijonov protestantov, okoli 10 milijonov pa je katoličanov. število pripadnikov daoizma ni preverljivo. Pomembno vlogo igrajo še tradicionalna ljudska religioznost in nekatere religije, ki jih država ne priznava.

Nekatere raziskave kažejo, da se 61 odstotkov Kitajcev izreka za »prepričane ateiste«, po drugih pa je »čistih ateistov« med Kitajci le okoli 15 odstotkov.

Nekatere raziskave kažejo, da se 61 odstotkov Kitajcev izreka za »prepričane ateiste«, po drugih pa je »čistih ateistov« med Kitajci le okoli 15 odstotkov. Razlikujejo se tudi podatki o katoličanih, ki segajo od šestih do desetih milijonov. Vatikanska statistika poroča o 147 škofijah in drugih katoliških upravnih enotah na Kitajskem, medtem ko uradne kitajske številke navajajo 95 škofij.