Redno strokovno srečanje, ki ga Združenje slovenskih katoliških zdravnikov tradicionalno prireja v Domu sv. Jožeta v Celju, je lani pod naslovom »Vzpon ali zaton medicinske etike« v središče pogovora postavilo tri teme: evtanazijo, ugovor vesti in teorijo spola, na letošnjo prvo marčno soboto pa je poglobilo zadnjega izmed lanskih vsebinskih poudarkov, torej teorijo spola.

Uvodna molitev Mira Šlibarja. FOTO: Bogomir Štefanič

Izogibanje občutljivi temi

Če je bila odločitev za razpravno temo po eni strani jasna, saj gre za eno izmed (vse) bolj perečih zgodb v celotnem zahodnem civilizacijskem in kulturnem prostoru, pa je bilo kar nekaj zagat glede razpravljavcev, kot je v uvodu srečanja številnim zbranim pojasnila moderatorka dr. Alenka Höfferle Felc. Izkazalo se je namreč, da so prireditelji »ugriznili v kislo jabolko«, kar je bilo mogoče sklepati na podlagi dejstva, da so se nekateri vabljeni gostje opravičili, češ da jim tema ni blizu, da se z njo ne ukvarjajo, da imajo neodložljive obveznosti; prireditelji so naleteli tudi na molk.

Moderatorka dr. Alenka Höfferle Felc. FOTO: Bogomir Štefanič

Toliko bolj so zato bili hvaležni gostom, ki so imeli dovolj poguma, da so se bili pripravljeni izpostaviti in v spoštljivem dialogu spregovoriti o tej očitno zelo občutljivi temi. Opozorimo na nekaj poudarkov iz sicer skoraj štiriurne razprave.

Težka tema, ki terja pogovor

Pediater, tudi član državne komisije za medicinsko etiko in prvi habilitirani učitelj medicinske etike v zgodovini Medicinske fakultete v Ljubljani prof. dr. Urh Grošelj je bil gost že lanskega srečanja. Tudi sam se zaveda, da tematika, ki jo povezujemo s teorijo spola, mnoge navdaja z nelagodjem. Sam se tej temi ne izogiba, ker se ga tako kot pediatra endokrinologa kot strokovnjaka za medicinsko etiko neposredno dotika. Prav zato, ker gre za težko temo, se je o njej treba še toliko bolj argumentirano in iskreno pogovarjati; dr. Grošelj ne pristaja na vnaprejšnja utišanja (ki smo jim sicer zaradi »politične korektnosti« priče marsikje na Zahodu) in verjame tudi pri tem vprašanju v dialog.

Pediater dr. Urh Grošelj. FOTO: Bogomir Štefanič

Spol je zanj kot zdravnika biološko dejstvo. Fiziološke študije potrjujejo tipične razlike med moškim in ženko (od oblike spolovil do delovanja možganov), zato to ne more in ne sme biti dejstvo, nad katerih bi se bilo treba pohujševati; to moramo vzeti kot pozitivno lastnost človeštva, kot vir čudenja in vzajemnega bogatenja. Te lastnosti pa se pri posameznikih pojavljajo v različnih intenzivnosti, lahko se tudi prelivajo.

Rojeni v »napačno telo«?

Ali se torej lahko kdo »rodi v napačno telo«, kot ga je izzvala moderatorka pogovora? Od nekdaj so obstajali posamezniki, ki so tako čutili. Pa tega občutenja ni mogoče skrčiti le na spolno identiteto. Dr. Grošelj se denimo ukvarja z mladostniki z motnjo hranjenja – tudi oni imajo občutek, da so se rodili v napačno telo; čeprav jih je, objektivno gledano, sama kost in koža, imajo občutek, da so predebeli. Jih bomo zato v tem občutju nekritično potrjevali?

Zlasti za obdobje adolescence – »na udaru« so predvsem mladostnice – je tipično, da se marsikdo, ko se sooča s telesnimi spremembami, počuti nelagodno v svojem telesu, potrebuje nekaj časa, da se nanj navadi, ga sprejme. Gre za spekter razvojnih faz, ki ga je treba sprejeti kot dejstvo. Nekateri se pri tem srečujejo s spolno disforijo oz. inkongruenco (še redkejši, nekaj na leto v Sloveniji, so pojavi interspolnosti).

Spolna disforija je bila še do nedavnega redek pojav (tipično je šlo za biološke fante, ki so se počutili kot deklice); nekatere statistike govorijo o 0,1-odstotnem ali še nižjem deležu. Zadnji dve desetletji pa se soočamo z velikimi spremembami: zdaj se najstniška dekleta počutijo kot fantje, v nekaterih državah pa je ta pojav izjemno narasel: v Veliki Britaniji denimo poročajo o dvigu pojavnosti tega stanja za 4000 odstotkov, v ZDA za 1300 odstotkov. Gre za nenavaden fenomen, ki je tudi stroko ujel nepripravljeno. Za ponazoritev: dr. Grošelj je na ljubljanski medicinski fakulteti študiral v začetku tisočletja, pa tega vprašanja tako rekoč niso obravnavali; ne da ga ne bi hoteli, temveč preprosto ni bilo »na mizi«.

Vprašljiv model potrjevanje »samodiagnoze«

Neverjetna povečana pojavnost tega stanja pa je v svoj tok v nekaterih okoljih potegnila tudi stroko, ki je začela eksperimentirati z zaviralci pubertete, hormonskimi terapijami, operativnim »zdravljenjem« tudi otrok pri tako rekoč samodejnem potrjevanju njihove »samodiagnoze«. A ta model se je do danes izkazal za izrazito problematičnega in ga že opuščajo. Ena bistvenih težav je, da je to populacija, ki je izredno ranljiva, kot kažejo študije, pa imajo ti otroci pogosto (ali celo praviloma) pridružene druge težave, npr. motnje iz avtističnega spektra, anksioznost, depresijo, motnje hranjenja … Ali si tak otrok res lahko »samopostavi« diagnozo?

Polna dvorana na srečanju v Celju. FOTO: Bogomir Štefanič

Vprašanje je pereče, ker se zastavlja ob množici zlasti najstnic, ki nimajo predhodne zgodovine in stalnosti takega stanja. Avtomatska pritrditev samodiagnozi in vstop na pot t. i. tranzicije ni pravi odgovor. Dr. Grošelj je prepričan, da je treba delovati na podlagi običajnih medicinskih standardov, med katerimi je zlasti »ne škodovati«.

Koncepta komplementarnosti in enakosti spolov

Sociološki pogled na tematiko Hipokratovega srečanja je s svojega zornega kota predstavil nekdanji dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Roman Kuhar. Izhajal je iz stališča, da je pojem teorija spola pravzaprav »prazni označevalec«, saj v sociologiji po njegovih besedah ne obstaja nobena teorija ali znanstvena disciplina, ki bi se tako imenovala. To razpravo je zato potisnil na politično področje. Ob raziskovanju pojma teorija spola – zlasti skozi medijske obravnave – ugotavlja, da se ta izraz uporablja za vrsto stvari od istospolnih porok in reproduktivnih pravic do transspolnosti ... Gre torej za korpus najrazličnejših tematik, ki »družbo delijo«, saj so to teme, ki so tako ali drugače »politično eksponirane« – po njegovem prepričanju namreč zapolnjujejo prazen prostor politike, da se ta ne ukvarja z resnimi problemi, temveč posega po populističnem govoru, ki potem deli in mobilizira široke množice.

V ozadju pa je dejansko trk, ki ga srečujemo vsaj od 90. let prejšnjega stoletja, namreč trk med konceptoma komplementarnosti in enakosti spolov. Prvi po Kuharjevih besedah temelji na »biološkem determinizmu« in govori o tem, da sta moško in žensko telo komplementarna, da v tem smislu spadata v zakonsko zvezo, ki je zato edina legitimna oblika partnerske zveze in družine. Iz biološke razsežnosti spola so izpeljane tudi družbene spolne vloge in norme: kaj se pričakuje od enega in kaj od drugega spola, kakšno mesto ima kateri v družbi. To vodi v t. i. androcentrično kulturo, kjer je ženska postavljena predvsem v kontekst doma, moški pa v kontekst javnosti.

Na drugi strani pa je koncept enakosti spolov, ki pa ga ne bi smeli zamenjevati s pojmom istosti spolov, kar naj bi se pogosto dogajalo v javnih razpravah. Koncept enakosti spolov je bil na ravni mednarodnih ustanov, kot so Združeni narodi, Evropska unija, prevzet kot ena izmed temeljnih vrednot. Pojem enakosti po Kuharjevih besedah torej ne pomeni istosti, pomeni pa več kot (le) enakopravnost. Enakopravnost ne glede na osebne okoliščine naj bi zagotavljala ustavna in zakonodajna ureditev, a zapisane pravice še ne pomenijo tudi dejanskih enakih možnosti. Enakost je tako za Kuharja politična razsežnost, ki gre preko pravne. Trk konceptov komplementarnosti in enakosti pa naj bi, potem ko je prevladal slednji, pristaše prvega privedel do sklepanja, da gre tu za teorijo spolov kot svojevrstno teorijo zarote, ki je človeštvo potisnila v smer nekakšnega boja med moškostjo in ženskostjo.

»Najhujša nevarnost našega časa«

Zgolj medklic: vprašanje, ali bi se s tako razlago strinjal denimo papež Frančišek, ki je le dan pred Hipokratovim srečanjem v Celju udeležencem mednarodnega posveta »Moški-ženska Božja podoba« dejal, da je ideologija spola »najhujša nevarnost našega časa«, saj po njegovih bedah izničuje vse razlike, ki tvorijo človeštvo; izbrisati razlike med moškimi in ženskami namreč »pomeni izbrisati človeškost. V resnici naj bi moški in ženska ostajala v rodovitni 'napetosti',« je med drugim dejal Frančišek. Zagovornik (tudi v Sveto pismo vgrajene) komplementarnosti, torej.

Mladi potrebujejo trdnost

Prav svetopisemski izziv pa je voditeljica 14. Hipokratovega srečanja postavila pred moralnega teologa, študentskega in srednješolskega predavatelja (če omenimo le nekaj njegovih vlog) dr. Gabriela Kavčiča: zanimalo jo je namreč, kje so se pri sodobnem človeku izgubile psalmistove besede: Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen. Čudovita so tvoja dela. Moja duša to dobro pozna.

Moralni teolog dr. Gabriel Kavčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Ta sporočilnost se je dejansko izgubila, in sicer na področju samopodobe, ki je pod vplivom t. i. raztapljajoče antropologije. To raztapljanje je posledica več dejavnikov. Dr. Kavčič je na prvo mesto postavil razrušene družinske razmere, v katerih je tudi veliko nasilja, zlorab. Do motenj spolne identifikacije v večini primerov prihaja v povezavi s takimi pojavi ter drugimi psihološkimi in psihiatričnimi motnjami. Zaradi razrušenih družinskih razmer med drugim ne pride do prave identifikacije, do pravega poteka osebnega razvoja že od otroških let naprej. Mladi v tem obdobju potrebujejo trdnost, a je prepogosto ne dobijo.

Dodatno k antropološkemu raztapljanju prispevajo številni sodobni (komunikacijski) kanali od družbenih omrežij do medijev, ki mladim ne ponujajo trdnosti, temveč prej obrnjeno. To med mladimi med drugim vodi tudi v ekstremizme vseh vrst.

Slovenska družba je sicer pri določenih korakih na področju raztopljene spolne identitete (in »popravljanja« fenotipa) še precej zadržana, dr. Kavčič pa je izrazil bojazen, da lahko tudi pri nas pridemo do vzpostavitve »krožnega sistema javnega sektorja«, v katerem v spregi sodelujejo sodstvo, pedagogika, medicina in socialni sistem. To pa je sistem, ki mladega človeka, ki ima težavo s spolno identifikacijo, posrka vase; vsak delček javnega življenja nato opravi svojo nalogo, da se zadeva »pravilno« izpelje do konca. Mlada ranljiva oseba ima tako vnaprej začrtano pot brez pravih možnosti kritičnega premisleka in sprejemanja samega sebe.

Akademsko pretvarjanje

To pa se dogaja tudi zaradi pojava, ki mu dr. Kavčič pravi »akademsko pretvarjanje«. V sodobnem akademskem okolju se je treba stalno prilagajati, paziti, kaj in kako rečeš, da ne izpadeš iz glavnega toka in ne dobiš nalepke konservativnosti, nazadnjaštva ... Dr. Kavčič je prav na ljudi, ki poklicno delajo v zdravstvenem sektorju, naslovil opozorilo, kako pomembno nalogo imajo, da tudi na tem področju dosledno ohranjajo postulate akademskosti, znanosti in zavzetosti za (predvsem mlade in ranljive) paciente. Mlada oseba potrebuje zlasti podporo, spremljanje, dobrega psihologa, ne potrebuje pa (še) kirurgije.

Dr. Kavčič je opozoril na še en pojav, ki ga sam doživlja ob učiteljskih in katehetskih srečevanjih z mladimi v šoli in pri verouku. V javnosti se ustvarja vtis, da so mladi dojemljivi za sodobne trende pri takem ali drugačnem iskanju spolne identifikacije, v resnici pa se izkaže, da so prav zaradi stalnega bombardiranja s temi temami pri vseh možnih šolskih predmetih od državljanske vzgoje do zgodovine ne le naveličani tovrstnih razprav, temveč da to pri marsikom sproža celo obrnjen učinek od načrtovane strpnosti.

In še beseda o komplementarnosti in enako(pravno)sti spolov. Dr. Kavčič vztraja pri pojmu komplementarnost, enakost pa vidi kot enakost dostojanstva vsake osebe ob hkratnem jasnem zavedanju različnosti; raztapljajoča antropologija pa pri tem ne pomaga.

Kako se širijo neumnosti

Med gosti letošnjega Hipokratovega srečanja je bil z vnaprej posnetim pogovorom še prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične in rekonstrukcijske kirurgije (med drugim je tistim, ki bi želeli opraviti kirurško »tranzicijo«, svetoval pot v tujino, kjer imajo s tem več izkušenj); v Kardinalovi dvorani Doma sv. Jožefa pa sta zbrane nagovorila še Benjamin Tomažič, profesor matematike in informatike v Zavodu sv. Frančiška Saleškega v Želimljah ter direktor Inštituta Integrum (poudaril je pomen odprtega, pogumnega in resnicoljubnega dialoga o tej tematiki, predvsem pa konkretne pomoči konkretnim osebam, ki jim je treba pomagati k rasti) ter specialni pedagog Marko Juhant.

Specialni pedagog Marko Juhant. FOTO: Bogomir Štefanič

Slednji je pri svojem nastopu izhajal predvsem iz konkretnih srečevanj z mladimi in njihovimi starši, kot sklepno misel pa – z njemu lastno držo brez dlake na jeziku – opisal, kako se v javnem prostoru širijo neumnosti (očitno je meril tudi na teorijo spola): ko neka neumnost postane dovolj razširjena ter jo vsi ponavljajo in reproducirajo preko družbenih omrežij, to postana poznana neumnosti; nanjo potem ljudje več skorajda niso pozorni in ko dovolj dolgo kroži po javnem prostoru, nikogar več ne vznemirja – tako postane sprejemljiva neumnost. Ko se temu pridrži še strokovno pretvarjanje (morda kar prodana stroka), takšna sprejemljiva neumnost postane nova potencialna zakonitost, ki jo nato potrdi politika, če se nekdo ob njo vendarle obregne, pa slednjič še sodišče. V takem ozračju se je izredno težko in tudi tvegano izpostavljati, a nekdo to mora storiti tudi za ceno očitkov o nevednosti, zastarelosti, celo nestrpnosti in sovražnosti. Eni si to »lahko privoščimo – smo iz prejšnjega tisočletja«, je svojo držo opisal priljubljeni knjižni avtor in predavatelj.