Spomladi 1827 je prišel v Novo Cerkev severno od Celja za kaplana 26-letni Anton Martin Slomšek. Čeprav ga hribi niso tako navduševali kot Valentina Staniča, se je njegov pogled verjetno večkrat ustavil ob bližnji Kislici. Ta ozka in razpotegnjena gora v podaljšku Karavank med Paškim Kozjakom in Konjiško goro je ravno pravšnja za preganjanje kisle volje. Nanjo pelje dobro označena in razgibana pot, polna slikovitih kotičkov, na vrhu pa nas za nagrado pričaka imeniten razgled.

Cesta proti Vitanju nas iz Nove Cerkve hitro pripelje do vasi Socka na gričevnatem obrobju Celjske kotline. Hiše so raztresene ob reki Hudinji, ki je v preteklosti zagodla že marsikatero nevšečnost, in visoko po okoliških pobočjih. Najstarejše poslopje v vasi, ki je imela v začetku lanskega leta 378 prebivalcev, je dvorec Socka. Pisni viri ga omenjajo že v začetku 15. stoletja. Njegovi prvi lastniki so bili Soški gospodje, pozneje je prišel v last Celjskih grofov. V 19. stoletju je bil temeljito prenovljen, danes pa kaže precej žalostno podobo.

Malo naprej od dvorca se cesta skrije med prepadne stene Zavrha (907 m) in Kozjeka (748 m). Soteska, ki jo je izdolbla Hudinja, postane kmalu tako ozka, da je bilo treba cesto vsekati v skalo. Vendar tokrat ne bomo šli do tja. Že za prvim ostrim ovinkom namreč na desni opazimo planinski kažipot (na levi lahko pustimo avto), ki nas usmeri čez vodo.

Dobro uhojena steza gre kratek čas po ravnem, nato se požene navkreber do asfaltne ceste proti vasi Selce. Po njej nadaljujemo v desno do prvega ovinka, kjer zavijemo znova v gozd. Pozneje se še dvakrat približamo cesti oziroma hišam, nato se nad nami pokaže skalovje. Pot se mu ogne v loku in zavijuga po pobočju, polnem odpadlega listja. Njegovo šumenje izda srno, ki se hitro umakne globlje v gozd.

Po tričetrturnem vzponu prispemo na Strnadov travnik na vzhodni strani Kozjeka. Kolovoz nas mimo vrste dreves pripelje do kapelice, pri kateri zavijemo do lesene koče in naprej na severozahodno stran Kislice. Na tej strani raste v družbi bukev in smrek tudi več tis. To strupeno iglasto drevo je bilo nekoč pri nas precej pogosto, vendar so ga zaradi dragocenega lesa sčasoma tako zdesetkali, da se je znašlo na seznamu ogroženih vrst. Od leta 1976 je zavarovano.

Pri informativni tabli nas kažipot usmeri v strmo gozdnato pobočje, po katerem se vzpnemo na greben. Ta je sprva skalnat in strm, vendar se kmalu položi in razširi. Dolgo, skoraj pol ure hodimo po njem, preden prispemo do najvišje točke Kislice, ki jo označuje tabla na drevesu. Kraj ni razgleden, zato nadaljujemo do pet minut oddaljenega Špičastega vrha. Tam se drevje razmakne in pred nami se pokaže skalnat rob s skrinjico, v kateri sta vpisna knjiga in žig.

Vrh je čudovito razgleden. Na severu vidimo med drevjem Stenico, na katero smo se vzpeli pred štirimi leti in pol (opis izleta je na voljo v našem spletnem arhivu). Na vzhodu vidimo Boč in Konjiško goro z razglednim stolpom na Stolpniku, če spustimo pogled, pa še razvaline gradu Lindek. Na jugu se razprostira Celjska kotlina s Posavskim hribovjem v ozadju. V njem hitro prepoznamo Veliko Kozje, Gozdnik, Mrzlico in Kum. Na jugovzhodu je čisto blizu Frankolovo z župnijsko cerkvijo sv. Jožefa in podružnično cerkvijo Svete Trojice na Gojki. Najbolj očarljiv pa je preplet travnikov, njiv, gozda, cest in hiš ob južnem vznožju Kislice globoko pod nami. Ko zremo nanj, se zdi, da lebdimo v zraku, čeprav smo z obema nogama na trdnih tleh.

NEDELJSKA MAŠA

V župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

Osnovni podatki

Kislica (994 m)

Izhodišče: Socka.
Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Celje-center, od koder nadaljujemo vožnjo do Vojnika. Za njim zavijemo levo, nato pa na krožišču desno v Novo Cerkev, skozi katero prispemo v Socko.

Višinska razlika: 440 m.

Dolžina vzpona: 1.45 ure.

Kratek opis poti: Slabega pol kilometra naprej od graščine Socka se od ceste proti Vitanju odcepi planinska pot na Kislico. Po njej se iz soteske vzpnemo na Strnadov travnik in naprej na severozahodni konec gore. Tam zavijemo strmo navkreber na greben, po katerem prispemo do razglednega Špičastega vrha. Pot je dobro označena in prijetna, vendar je ponekod razmeroma strma. V dolino se vrnemo po poti vzpona, lahko pa se spustimo tudi na vzhod do gradu Lindek in si omislimo krožen izlet.

Zemljevid: Šaleška dolina z okolico, 1 : 50.000.