Cerkev »vztrajno moli«, usklajuje pomoč prek svojih človekoljubnih organizacij in ponuja svoje diplomatske usluge. Kardinal Parolin je po telefonu osebno govoril z ruskim zunanjim ministrom in ponudil posredovanje Svetega sedeža, da bi pomagal k zaključku invazije.

Ena raven pa je bila s seznama kardinala Parolina izpuščena, v prispevku za ameriški spletni portal National Catholic Register ugotavlja njihov sodelavec oče Raymond J. de Souza: cerkvena ali ekumenska raven. V času takšnih spopadov je eden od krščanskih odgovorov skupna molitev, kot ena Cerkev, tudi s tistimi kristjani, s katerimi si sicer delimo nepopolno občestvo. To pa je ta trenutek nemogoče.

Kako naj ravnata papež Frančišek in Sveti sedež v odnosu do moskovskega patriarha Kirila, voditelja Ruske pravoslavne cerkve?

To lahko imenujemo tudi Kirilovo vprašanje: kako naj ravnata papež Frančišek in Sveti sedež v odnosu do moskovskega patriarha Kirila, voditelja Ruske pravoslavne cerkve?

Skupna molitev z njim je nemogoča iz dveh razlogov, piše de Souza: prvič, verjetno bi molil za uspeh ruske invazije, ne pa za njen konec, saj je trdno povezan z Vladimirjem Putinom in rusko državno oblastjo.

Drugič, Kiril je sam prekinil občestvo z Bartolomejem, ekumenskim patriarhom v Carigradu, ker je Bartolomej priznal avtonomnost Pravoslavne cerkve v Ukrajini. Nekateri ruski pravoslavni škofje v Ukrajini so zaradi njegove podpore Putinovi invaziji nehali omenjati Kirilovo ime pri bogoslužju. Kiril jih je razglasil za razkolnike. Patriarh Kiril je lik delitev v današnji Pravoslavni cerkvi, ne pa vir edinosti; lik vojne in ne podoba miru. To je skrajno nezaslišano, vendar žal ni presenečenje.

Patriarh Kiril je lik delitev v današnji Pravoslavni cerkvi, ne pa vir edinosti; lik vojne in ne podoba miru.

Pod Leninom in Stalinom je bila Ruska pravoslavna cerkev skoraj v celoti likvidirana in je doživljala strašljivo mučeništvo, merjeno v sto tisočih. Do leta 1941 je ostalo le nekaj ruskih pravoslavnih škofov; Cerkev je bila po svoji hierarhiji skoraj izumrla.

Nato je Hitler napadel Rusijo in Stalin je moral zbrati vso mater Rusijo za boj na življenje in smrt z nacistično Nemčijo. Stalin jo je poimenoval Velika domovinska vojna in je nujno potreboval Rusko pravoslavno cerkev, da je odigrala svojo vlogo. In tako je obudil Cerkev, da bi združil rusko družbo, vendar je bila vnovična vzpostavotev Cerkve izpeljana pod sovjetskimi državnimi pogoji. De facto je postala del režima.

Ruska pravoslavna cerkev se je prerodila v kontekstu državne oblasti in vojnih ciljev. V naslednjih generacijah se Cerkev nikoli ni mogla povsem osvoboditi izpod krempljev države. Pod Putinom je rusko državno pokroviteljstvo pomenilo vedno večje podrejanje Cerkve nacionalnim – in zdaj vojaškim – namenom.

Ruska invazija je ne le diplomatsko in gospodarsko osamila Rusije, ampak je osamila tudi Kirila.

Arhitekturno veličastna stolnica ruskih oboroženih sil dokazuje, kako daleč je šlo to zavezništvo; razmišljali so o portretih Stalina in Putina, vendar so jih pozneje opustili. Že več generacij za rusko pravoslavno duhovščino velja, da ne more oditi na akademsko izpopolnjevanje, pridobiti rutinskih birokratskih dovoljenj ali napredovati na hierarhični lestvici brez sodelovanja z uradno ateističnim sovjetskim režimom. Zato so bili številni višji pravoslavni škofje sodelavci režima, vključno s Kirilom I., ki je nekdanji sodelavec KGB-ja. Ruska invazija je ne le diplomatsko in gospodarsko osamila Rusije, ampak je osamila tudi Kirila.

Kaj naj torej stori Vatikan? Zavrnitev Vatikana, da obsodi rusko priključitev Krima leta 2014, je bila nagrajena s tem, da je Putin dovolil srečanje med Kirilom in papežem Frančiškom na Kubi leta 2016. To je bilo prvo tovrstno srečanje in Vatikan ga je razglasil za ekumensko in diplomatsko zmago. Šlo je bolj za drugo kakor za prvo, saj je bil gostitelj cerkvenih voditeljev komunist Raul Castro, srečanje pa je bilo organizirano v letališki konferenčni sobi in ne v cerkvi.

Ali je papež, ki trdi, da »smo vsi bratje«, dolžan popravljati patriarha Kirila, o katerem je v Havani izjavil, da »sta brata«?

Putin se je lanskega decembra še enkrat srečal s Kirilom, v upanju, da se Vatikan leta 2022 ne bo vmešaval v spor, kot je to storil leta 2014. Toda srečanje s Kirilom je zdaj ekumensko in diplomatsko nemogoče, razen če se patriarh odreče podpori Putinovi vojni.

Kako naj se papež Frančišek odzove na ta skrajno žalosten razvoj dogodkov? Ali je papež, ki trdi, da »smo vsi bratje«, dolžan popravljati patriarha Kirila, o katerem je v Havani izjavil, da »sta brata«? Ali je sveti oče dolžan Kirila v zasebnem pogovoru bratsko popraviti? Morda je to celo storil, vendar Vatikan ni niti nakazal, da bi med njima prišlo do kakršnega koli telefonskega pogovora.

Poleg tega, ker patriarh Kiril nepremišljeno cepi občestvo znotraj Pravoslavne cerkve in ekumenske odnose s Katoliško cerkvijo potiska v zgodovino vsaj za eno generacijo, ali mora papež Frančišek kot vesoljni pastir izraziti svojo žalost zaradi tega hudega neuspeha krščanskega učeništva, da ne omenjamo pastirskega poguma?

Ali je mogoče, da papež Frančišek o Kirilu sploh ne bo rekel ničesar?

Med diplomati in ekumenskimi delavci je zelo redko slišati nespodbudne besede, toda ta položaj je resnično zapleten. Pravoslavni patriarh nudi pomoč in tolažbo ruski vojski, ki ubija svoje brate v veri v sosednji Ukrajini. Prav zato je Kirilov kolega, kijevski patriarh Onufrij, dejal, da je Putin zakrivil »Kajnov greh« in da mora patriarh Kiril posredovati pri Putinu, da ustavi nesmiselno ubijanje.

Moskva se ponaša s tem, da je »tretji Rim« krščanstva, za samim večnim mestom in Carigradom. Ali je mogoče, da prvi Rim molči o izdaji tretjega? Če se bo papež Frančišek odločil spregovoriti o patriarhu Kirilu, bo to gotovo storil bolj z žalostjo kot z jezo, pri čemer bo prosil za spreobrnjenje, ne bo pa ga obtoževal.

Če se tako odloči. Ali je mogoče, da o Kirilu sploh ne bo rekel ničesar?