Nadaljevanje iz: Kidričevo, Šterntal, Strnišče, komunistično koncentracijsko taborišče [2]

Eden najbolj črnih in sramotnih dni za postkomunistično sodstvo je bil 15. junij 2001, ko je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki mu je predsedovala sodnica Tatjana Skubic, po pošastno dolgotrajnem »sodnem« procesu (svojevrstnem trpinčenju) »obsodil« nekdanjega domobranca Vinka Levstika na 12 let zapora. »Sodba« je bila deležna dveh pritožb na višje sodišče: prvo sta napisala Levstikova odvetnika, drugo pa je vložil sam Levstik in ta je obsegala kar 69 strani (in še 20 strani pisnih prilog).

Dvorec Sternthal (Šterntal, Strnišče) pri Kidričevem. FOTO: Ivo Žajdela

Izživljanje sodišča nad Vinkom Levstikom

3. oktobra 2002 je senat Višjega sodišča »sodbo« razveljavil. Vendar, kako je to storil? Njegova razveljavilna oziroma oprostilna sodba je bila dokončna. Sodbe prve stopnje ni razveljavil in je s svojo obrazložitvijo poslal v ponovno sojenje prvi stopnji, kot je to v navadi, ampak je izdal dokončno oprostilno sodbo. Zakaj se je ta izjema zgodila v primeru Levstik? Iz zelo preprostega razloga. Ker je očitno šele po obsežni Levstikovi pritožbi na obsodilno sodbo nekomu na ljubljanskem sodišču bilo dokončno jasno, da so sodniki (in tožilci) zelo dolgo rili daleč onstran Rubikona. Da so se izživljali nad človekom. Politično-ideološko izživljali. Ali rečeno drugače, da so se rdeči sodniki (in tožilci) še kar naprej, pa čeprav je komunistični režim bil poražen že pred enajstimi leti, še kar naprej norčevali iz ljudi, jih vlačili po sodiščih, zato, da so rdeči novinarji lahko leta in leta na veliko pisali, kako sodijo nekdanjemu domobrancu za vojne zločine, s čimer so kazali na domobrance, da so prikrivali zločine komunistov in njihovih partizanov.

Zgodovinsko društvo je v Kidričevem postavilo številne vsebinsko bogate info table. FOTO: Ivo Žajdela

Sodniki so strahotne zločine zaščitili

Po oprostilni sodbi sem javno pozval profesorje na pravni fakulteti, da vzamejo sodni dosje Levstik v roke, ga preučijo in potem svojim študentom, prihodnjim sodnikom, pokažejo, kako sramotno se je obnašalo komunistično sodstvo še deset let po demokratizaciji. Dvomim, da je kateri od profesorjev pogledal Levstikov primer.

Zakaj tu omenjam sodno gonjo proti Levstiku? Zato, da opozorim, da so rdeči sodniki na veliko in na dolgo sodno mrcvarili nekdanjega domobranca, da pa so nekdanji komunisti za njih nedolžne ovčke, ki ne smejo priti niti v »navadno« preiskovalno fazo sodnega postopka. Povedano drugače, ščitijo strahotne zločine, ki so jih komunisti storili zoper človečnost na ozemlju Slovenije v času druge svetovne vojne in v letih po njej. Kdor ščiti zločinca pa je, kazenski zakonik to dejanje jasno opredeli, sam hudodelec.

Ostanki barak (levo) povojnega komunističnega koncentracijskega taborišča Šterntal. VIR: arhiv I. Ž.

Zdenko Zavadlav o taborišču Šterntal

Zdenko Zavadlav je bil takoj po vojni namestnik načelnika Ozne v Mariboru. V svoji prvi knjigi spominov Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca (Maribor, 1990) je taborišče Šterntal opisal v dveh poglavjih. Najprej v prvem Taborišče Šterntal o svojem obisku taborišča, ko je prišel zaslišat dva ujetnika: »Pogledam v kuhinjo in jedilnico, kjer nekateri prav v gneči jedo neko vodeno smrdečo brozgo iz različnih porcij. Je namreč čas kosila. Iz barak s taboriščniki neznansko smrdi, zato rajši ne stopim vanje. Videti so strašno natlačene, ob vhodih je nekaj žensk in otrok. Vsi skupaj so videti zelo preplašeni, še bolj, ko me zagledajo v oznovski uniformi.

Sprehodim se med barakami, ko zaslišim petje »Hej, brigade, hitite!« Kako to – v taborišču? Zagledam kolono taboriščnikov, ki v peterostopih prihaja po poti od barak proti jedilnici. Taboriščniki pojejo, zraven pa gre nekaj knojevskih stražarjev. Med stražarji je tudi zloglasni maščevalni knojevec, ki so mu še mladoletnemu Nemci zažgali hišo s starši in brati vred. V rokah ima kol in tepe po glavi tiste, ki nočejo peti.«

Kidričevo se imenuje po enem največjih zločincev v slovenski zgodovini. Posnetek je iz leta 2008, ko so sredi naselja in občine še častili zločinca z velikim spomenikom. Ko so kip ukradli, so ga nekateri zelo pogrešali. FOTO: Ivo Žajdela

Ozna in pomori na Pohorju

V znamenitem poglavju Transporti, ki je edini spominski zapis kakšnega visokega oznovca z natančnim opisom pomora večjega števila ujetnikov, je Zavadlav opisal pomor jetnikov na Pohorju nad Hočami: »Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! /.../ Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije /tam je bil sedež Ozne, kjer je 'uradoval' tudi njen 'podšef' Mitja Ribičič, op. I. Ž./, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Moramo hiteti, kajti vse takšno delo je treba opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč. Zadolžen sem za dogovor s Knojem o izvedbi operacije, Božo pa za določitev kraja ustrelitve. Knojevci iz mariborske brigade so šli na podlagi navodil, ki sem jih dobil od za to odgovornega pomočnika komisarja, izkopavat jame na izbrano mesto tam nekje na desni sredi poti na Pohorje, med Hočami in Mariborsko kočo.

Ustrelitve bodo zvečer. Naložena mi je skrb za transport za ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s tovornjaki. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, in za organiziranje likvidacije.«

Kidričevo se imenuje po enem največjih zločincev v slovenski zgodovini. Še dolgo v demokraciji so sredi naselja in občine častili zločinca z velikim spomenikom. Ko so kip ukradli, so ga nekateri zelo pogrešali. Direktor tovarne aluminija Talum je dal takrat narediti kopijo kipa zločinca, postavil jo je pred vhodom v tovarno. Res neizmerna sramota. FOTO: Ivo Žajdela

Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu tovornjakov

»Taborišče Šterntal. Upravnik in zdravnik, k sreči moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in tako ustreljeni. Popustita. S knojevci naložimo na dva tovornjaka kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Tovornjaki, vezanje rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo.

V Mariboru se ustavimo pred sodnimi zapori. Tam že nalagajo na tovornjake tiste iz zaporov. Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu tovornjakov. Prevzamem transport. Zraven sta še Božo in Tine ter seveda še oficirji brigade mariborskega Knoja. Na tovornjakih imamo akumulatorje s sve­tilkami in neogibne pletenke s konjakom. Za varnost in moralo! Peljemo se proti Hočam, potem zavijemo na Pohorje. /.../«

Kidričev kip pred vhodom v tovarno Talum. FOTO: Ivo Žajdela

In nato marš proti izkopanemu grobu

»Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mari­borski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš. Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s tovornjakov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo 'Deut­schland, Deutschland über alles!'

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z re­flektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili? Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo.«

Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge

»Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir Knoja se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir Knoja, zadet od krogel, nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do tovornjakov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!«

V Kidričevem, kjer je bilo povojno komunistično koncentracijsko taborišče Šterntal, še vedno častijo komunističnega zločinca Borisa Kidriča. FOTO: Ivo Žajdela

Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik

»Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo. Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okoliščin prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizan­stvom in osvoboditvijo!

Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.«

In kje sta tu Mitja Ribičič in Martin Štorgelj, bo kdo vprašal? »Povsod!«

Spominska plošča umrlih oziroma ubitih v taborišču Šterntal na pokopališču v Lovrencu na Dravskem polju. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi zloglasni oznovec Bogdan Horvat - Puklasti Miha

Jakob Emeršič je Zborniku občine Kidričevo (Kidričevo, 2010) objavil nekaj imen o zaprtih v taborišču Šterntal (Sternthal, Strnišče) med vojno in po njej ter o Oznovcih, ki so v taborišču vzpostavljali zločinske razmere. Sin slovenskobistriškega grofa in poznejši kaplan Franz Attems je bil v Strnišču zaprt po letu 1945, prav tako tudi poznejši generalni tožilec Slovenije Anton Drobnič (1928, Hudi Vrh). Ptujčan Stane Gotvajn je bil v Sternthalu zapornik leta 1943. Bogdan Horvat - Puklasti Miha je bil zloglasni oznovec v povojnem koncentracijskem taborišču. Poznejši duhovnik in partizan ter pisec spominov Moja protirevolucija Alojz Lasbaher (1914, Sveti Jurij ob Ščavnici–1998, Maribor) je bil zaprt v nemškem taborišču Sternthal od 20. 3. 1943 do 20. 8. 1944, ko je pobegnil k partizanom.

Veliko kalvarijo je v tem taborišču pretrpel turniški grof Lippit. Anton Pavlič je bil po zapisih Zdenka Zavadlava oficir Ozne v taborišču v Strnišču leta 1945. Ivo Rau je bil v taborišču Strnišče leta 1945 oficir Ozne, Marko Rep pa namestnik pooblaščenca Ozne. Zvonko Sagadin - Tine je bil leta 1945 namestnik pooblaščenca ptujskega preiskovalnega zapora v Strnišču, Tine Storgl (Štorgelj) pa pooblaščenec Ozne. Štefan Škafar iz Hajdine je bil mlad likvidator v taborišču, a je po pogovoru z bratom, ki je že bil duhovnik, izstopil iz skupine. Zaprli so ga v mariborske zapore ... Franc Zdolšek 1924, Šentjur pri Celju–2006, Celje), duhovnik in poznejši papeški hišni prelat v Mariboru, je bil zaprt od 6. 9. 1949, obsojen na tri mesece zapora in v Strnišču do 19. 2. 1951 odslužil dve leti »družbeno koristnega dela«.

Ivo Žajdela, Prikrivanje šterntalskega zločina, Kidričevo, Šterntal, Demokracija, 23. 7. 2009Ernest Pušnik, Prekrivanje šterntalskega zločina, Demokracija, 8. 2009

Rajko Topolovec, Žarek upanja!, Kidričevo, Strnišče, Šterntal, Reporter, 14. 11. 2017Maša na grobovih, Kidričevo, Šterntal, Družina, 3. 12. 2017

Nadaljevanje v: Zdenko Zavadlav, taborišče Šterntal (Strnišče), povojni pomori, Pohorje [4]

1/13