Nadaljevanje iz: Kidričevo, Šterntal, Strnišče, komunistično koncentracijsko taborišče [1]

Julija 2009 je bil v Demokraciji objavljen daljši pogovor z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, v katerem je med drugim povedala: »V povezavi s kaznivimi dejanji zoper človečnost in mednarodno pravo naj povem, da me je pred nekaj dnevi vodja ptujskega tožilstva obvestil, da je bila po dolgih letih in trudu končno uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo v zvezi s pobojem najmanj 200 ljudi v taborišču v Strnišču v Kidričevem poleti leta 1945. Zahtevo za preiskavo je preiskovalni sodnik nekajkrat zavrnil, sedaj pa je na podlagi tožilčevih pritožb preiskava le uvedena. Obdolženec za ta kazniva dejanja je znan in tudi živ. Upam, da bo preiskava temeljito opravljena in hitro končana.« In kdo je obdolženec? Martin Štorgelj, leta 1945 šef Ozne na območju Ptuja in šef koncentracijskega taborišča Šterntal (danes Kidričevo).

Martin Štorgelj odhaja z »zaslišanja« pred preiskovalno sodnico januarja 2007. Foto: Sašo Bizjak / Večer

Šterntal kot morišče

Franc Predikaka iz Strnišča je bil po vojni v službi kot skladiščnik na železniški postaji v Kidričevem (Šterntal). V pogovoru za Štajerski tednik februarja 1998 je med drugim dejal, da je bilo taborišče v Šterntalu po vojni (barake so za taborišče že med vojno uporabljali Nemci) ob tovarni glinice in aluminija: »Ko pridete mimo vhoda takoj levo v smeri proti Apačam in Lovrencu – tam nekje, kjer sta zdaj nova hala A in livarna, tam je bilo največ lesenih barak.« Dodal je, da je bilo poveljstvo taborišča po vojni v stavbi nekdanje pošte, ki še zdaj stoji v naselju II in ga domačini še danes imenujejo Taborišče. Povedal je, da so se po vojni v tem taborišču »dogajale grozote, da so ljudi mučili, pretepali, puščali v neznosnih razmerah, brez hrane in vode, da so mnogi umrli, mnoge pa so tudi sami likvidirali«. O umorih jetnikov pa, da so jih »od tri, štiri ali pet, peljali v gozd, kjer so si morali skopati grobove. Zvečer so jih 'pokopali' in drugi jetniki so jih morali zakopati. Ti so jih včasih zakopali preplitvo ali preslabo. Spominjam se – in nisem bil edini – ko sem v gozdu grabljal steljo za kravo, sem večkrat naletel na kakšen prst, roko ali dele telesa, ki so ga verjetno raztrgale lisice in jih prenašale za hrano.«

Ovadba Martina Štorglja

To, da so na območju nekdanjega taborišča Šterntal pri Kidričevem v Šterntalskih šumah množična grobišča, se je ves čas vedelo in je bilo vsem, ki so se po letu 1990 ukvarjali z odkrivanjem komunističnih zločinov, splošno znano. Zaradi tega so aprila 2006 s Policijske uprave Maribor poslali na okrožno državno tožilstvo na Ptuju ovadbo zoper Martina Štorglja – takrat je živel v Portorožu in je bil leta 2009 star 86 let – leta 1945 šefa Ozne za ptujsko območje in hkrati šefa koncentracijskega taborišča v Strnišču (Šterntalu). To je bila druga ovadba proti nekdanjemu visokemu oficirju Ozne; prvo je policija v okviru akcije Sprava, ki jo je vodil kriminalist Pavel Jamnik, sprožila proti Mitji Ribičiču, vendar jo je ljubljanska preiskovalna sodnica zavrnila oziroma preprečila preiskavo proti Ribičiču.

19. septembra 2006 je okrožni državni tožilec na Ptuju Peter Čibej proti Štorglju podal zahtevo za sodno preiskavo zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 374. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Ovadba je temeljila na podatku, da naj bi v taborišču Šterntal od maja do septembra 1945, torej v času, ko ga je vodila Ozna oziroma njen šef Martin Štorgelj, ubili okoli 200 taboriščnikov, za smrt katerih naj bi bil kot šef taborišča (kot soorganizator) odgovoren.

Vladna komisija za grobišča je območje grobišč sondirala

Medtem se je vladna komisija za preiskavo prikritih povojnih grobišč odločila, da bo preverila zbrane podatke o grobiščih pri Kidričevem s sondiranjem. Z ročnimi izkopi so pričeli 15. septembra 2006. Izkopali so sedem sond, vendar v nobeni niso našli človeških posmrtnih ostankov, pregnalo pa jih je tudi deževje. Štorglja je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju Milena Vajda poklicala na zaslišanje januarja 2007, vendar na vprašanja sodnice ni želel odgovarjati, na zaslišanju je bil manj kot petnajst minut. Pozneje je v kratki pisni obliki zanikal kakršnokoli povezavo z dogodki v taborišču Šterntal.

S sondiranjem 24. septembra 2007 so potrdili grobišče pri Kidričevem. FOTO: Pavel Jamnik

V kar v šestnajstih sondah so naleteli na človeške kosti

Vladna komisija za prikrita grobišča se je po »neuspehu« iz novembra 2006 odločila, da bo isto območje, za katerega je imela verodostojna pričevanja, da so tam zakopali umorjene umrle ali ubite iz taborišča Šterntal, ponovno sondirala, vendar tokrat temeljiteje. Dela so se lotili 24. septembra 2007 in si pomagali z majhnim rovokopačem mariborskega pogrebnega podjetja. Ob Tovarniški cesti pri Kidričevem, v gozdu nasproti vhoda v povojno komunistično koncentracijsko taborišče Šterntal, so izkopali 21 sond in kar v šestnajstih so naleteli na človeške kosti. Takoj, ko so naleteli na človeške kosti, so z izkopavanjem prenehali in morda tudi zato niso naleteli na človeške lobanje. Da je šlo za človeške kosti je potrdila strokovnjakinja biologinja in antropologinja dr. Petra Leben Seljak. Potrdila je najdbo najmanj 16 oseb različnega spola in tudi čas njihove smrti, ki sovpada s časom povojnih pomorov, kar se očita obdolženemu Štorglju.

Izkopani človeški posmrtni ostanki iz enega od grobišč pri Kidričevem. Ozna je ubijala ugrabljene in zaprte v komunističnem taborišču Šterntal. FOTO: Pavel Jamnik

Preiskovalni sodnik je preiskavo množičnega zločina preprečil

Izkopavanja si je ogledal tudi okrožni državni tožilec in vodja tožilstva na Ptuju Milan Birsa, ki je že čez dva dni prejel tudi poročilo o ugotovitvah pri sondiranju. Na podlagi teh podatkov je preiskovalnemu sodniku na Ptuju podal predlog za ekshumacijo (celotni izkop) človeških kosti, kar bi pomenilo tudi sodelovanje sodnomedicinskih izvedencev, ki bi pomagali ugotavljati identiteto in pripadnost tam zakopanih ljudi. Predlog je sodil v okvir že vložene zahteve za preiskavo oziroma za njeno dopolnitev zoper obtoženega Martina Štorglja iz Portoroža. Preiskovalni sodnik je preiskavo množičnega zločina preprečil.

Soodgovornost sodnikov na Ptuju

Izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je oktobra 2007 zahtevo tožilstva o preiskavi zoper Štorglja zavrnil. Ker se vodja Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju Milan Birsa s tem ni strinjal, je vložil pritožbo na Višje sodišče v Mariboru, v njej pa predlagal ponovno preiskavo ter izkop in identifikacijo človeških ostankov na območju nekdanjega taborišča Šterntal. Višje sodišče v senatu treh višjih sodnikov je julija 2008 pritožbi prisluhnilo in sklep Okrožnega sodišča na Ptuju razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo odločitev.

Kidričevo se imenuje po enem največjih zločincev v slovenski zgodovini. Še dolgo v demokraciji so sredi naselja in občine častili zločinca z velikim spomenikom. Ko so kip ukradli, so ga nekateri zelo pogrešali. Direktor tovarne aluminija Talum je dal takrat narediti kopijo kipa zločinca, postavil jo je pred vhodom v tovarno. Res neizmerna sramota. FOTO: Ivo Žajdela

Ptujski sodniki so zaščitili komunističnega zločinca

Čas pa je tekel. Tega so se poleg večine ostalih vpletenih sodnikov in tožilcev še najbolj zavedali predstavniki izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča na Ptuju, ki so oktobra 2007 zavrnili zahtevo tožilstva za preiskavo zoper nekdanjega oznovca in šefa taborišča Šterntal Martina Štorglja. Njihova odločitev je bila skrajno sporna in skrajni čas bi že bil, da bi ti ljudje za tovrstna dejanja začeli tudi kazensko odgovarjati. Zavestno so namreč z močjo svojih položajev (kot člani sodnega senata) onemogočili preiskavo. Komaj preiskavo!

Kidričev kip pred vhodom v tovarno Talum. FOTO: Ivo Žajdela

Z »glasom mape tovariša majorja Mitje«

Kot že pred tem njihovi kolegi v Ljubljani proti Mitji Ribičiču. 13. maja 2005 je policija zaradi suma genocida leta 1945 na tožilstvo podala kazensko ovadbo proti Mitji Ribičiču, leta 1945 visokemu funkcionarju Ozne, komunistične politične policije, ki je po Sloveniji organizirala in vodila množične pomore vojnih ujetnikov in mnogih civilistov, ki jih je pred tem ugrabila. Kriminalist Pavel Jamnik, vodja akcije Sprava, je namreč pred tem v Arhivu Slovenije odkril register pripornikov, v katerem je polovica od 12.000 oseb vpisanih s soglasjem Mitje Ribičiča oziroma z »glasom mape tovariša majorja Mitje«. Med okoli 6.000 osebami, poleg katerih je napisana opomba o »tovarišu majorju Mitji«, naj bi bilo 234 oseb, ki naj bi jih ubili med povojnimi pomori. Iz tega je kriminalist Jamnik zaključil, da obstaja med temi osebami in med Ribičičem pravno relevantno dokazljiva povezava.

Prič preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin ni želela zaslišati

5 oktobra 2005 je preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča zavrnil predlog vrhovnega državnega tožilca Andreja Polaka, naj v zadevi Ribičič opravi preiskovalna dejanja. V začetku novembra je preiskovalna sodnica predlog vrhovnega tožilca še drugič zavrnila.

5. junija 2006 je Ribičič z odvetnikom Petrom Čeferinom vendarle stopil pred preiskovalno sodnico ljubljanskega sodišča, pred katero pa se ni zagovarjal, ampak le prebral svojo izjavo. Prič, ki jih je predlagalo tožilstvo za zaslišanje, preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin ni želela zaslišati. V začetku julija 2006 je zunajobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča zahtevo za preiskavo v zadevi Ribičič dokončno zavrnil z obrazložitvijo, da tožilstvo nima zadostnih dokazov o utemeljenosti suma zoper Ribičiča.

Pismo oznovca Mitje Ribičiča o kraju za taborišče (Šterntal), 13. 6. 1945.

Taborišče Šterntal je »našel« Ribičič

V začetku junija 1945 je bil Mitja Ribičič na območju Maribora. 13. junija je poslal svojemu šefu, načelniku Ozne Ivanu Mačku - Matiji pismo, v katerem je zapisal, da je našel primeren logor v velikosti 7 kv. km, »ki po oceni sprejme najmanj 20.000 do 25.000 Švabov«. Ribičič je torej »našel« taborišče Šterntal. Ko je mariborski odvetnik Dušan Ludvik Kolnik leta 1998 proti njemu vložil ovadbo zaradi genocida nad prebivalci nemške narodnosti v Sloveniji, se je celo izgovarjal: »S Strniščem nisem imel nobene zveze ...« (7D, 20. maj 1998, str. 13). V taborišču Strnišče so namreč zapirali slovenske Nemce. Sprenevedal se je celo, da bi po 21. novembru 1944 »težko storil kaj takega«, kar mu je očitala Kolnikova ovadba, saj da je bil od 1. oktobra 1944 do 3. maja 1945 odstoten iz Slovenije. V tem času je bil na »šolanju« na Stalinovi NKVD šoli v Moskvi. Verjetno se tam v tistem času niso učili pesmic ...

Barake v taborišču Šterntal. VIR: Zbornik občine Kidričevo

Ribičič je bil od 3. maju 1945 drugi človek slovenske Ozne

Skratka, po 3. maju 1945 je bil drugi človek slovenske Ozne in v tej funkciji od 3. maja 1945 pa do petdesetih let odgovoren za mnoge zločine, ki jih je storila ta udarna pest slovenske komunistične partije. Ti mnogi zločini pa so večinoma najhujši možni zločini: zločini proti človečnosti in genocidna dejanja.

Ribičiča je 18. julija 2000 tožil tudi Ludvik Rajšp zaradi sodelovanja pri umoru skupine partizanov 4. januarja 1944 na kmetiji Urbanc nad Lehnom na Ribniškem Pohorju. Šlo je za strahoten zločin, Ribičič je bil takrat kot najvišji partijski (politični) funkcionar na kraju zločina, »zadeva« pa je kasneje dobila ime »pohorska afera«. Rajšp, sin Ludvika Rajšpa iz Cogetincev, enega od ubitih na Lehnu, je bil zaradi tožbe proti Ribičiču kaznovan, saj je sodnica slovenjgraškega okrožnega sodišča Marija Pristovnik kazenski postopek konec leta 2006 ustavila, Rajšpu pa naložila plačilo visokih sodnih stroškov.

V primeru Šterntal tožilci čakajo sodišče, Martin Štorgelj, Šterntal, Kidričevo, Večer, 9. 10. 2007Ljudje so v zemlji, preiskave ne bo, Martin Štorgelj, Šterntal, Kidričevo, Večer, 18. 10. 2007

Ptujski tožilec vztraja pri Šterntalu, Martin Štorgelj, Šterntal, Kidričevo, Večer, 22. 4. 2009

Nadaljevanje v: Kidričevo, Šterntal, Strnišče, komunistično koncentracijsko taborišče [3]

1/11