Komunističnemu koncentracijskemu taborišču Šterntal (danes Kidričevo) pri Ptuju se je daleč najbolj posvetil profesor zgodovine s Ptuja Janez Janžekovič. Naj povzamem njegove ugotovitve.

V Strnišču je bilo nekoč kar 42 barak

V Strnišču je obstajalo večje taborišče (barakarsko naselje) že pred drugo svetovno vojno. Med prvo svetovno vojno je v tem kraju avstro-ogrska oblast zgradila velik lazaret (vojaško bolnišnico) za ranjence s soške fronte. Ni natančneje znano, koliko vojakov se je zdravilo tu niti koliko jih je tu umrlo v času obratovanja bolnišnice (1915–1918). Po prvi svetovni vojni je v barakah nova jugoslovanska oblast (Kraljevina SHS) naselili ruske begunce, ki so prišli iz Rusije zaradi Leninovega boljševističnega nasilja. O teh beguncih vemo veliko več, saj je to tematiko dobro raziskal Radovan Pulko. V začetku leta 1921 naj bi v Strnišču prebivalo 1.013 ruskih beguncev, ki so živeli v 42 barakah. Konec leta 1921 pa celo okoli 1.300, saj so ti še vedno prihajali preko Galipolija v našo takratno državo. Oktobra 1922 so begunsko taborišče v Strnišču zaprli, ruske emigrante pa so razselili po Kraljevini SHS. V letih med obema vojnama je v barakah ptujski podjetnik Franc Čuček organiziral različno proizvodnjo.

Leta 2018 so na grobišču v Kidričevem organizirali spominsko mašo. VIR: Družina

Med vojno je bilo tu tipično delovno taborišče

Med nemško okupacijo so taborišče zasedli Nemci, ki so v Strnišču začeli graditi tovarno aluminija. V barake so naselili vojne ujetnike in zaščitence, ki so bili zastonjska delovna sila. V taborišču je bilo nekaj tisoč delavcev, po narodnosti so bili Poljaki, Čehi, Slovaki, Ukrajinci, Rusi, največ pa je bilo Slovencev. To je bilo tipično delovno taborišče (ne koncentracijsko, kot so bila nemška uničevalna taborišča), zato v njem ni bilo množičnega umiranja. Po nekih podatkih naj bi v treh letih obstoja (1943–1945) tu umrli le trije taboriščniki, pa še od teh je eden naredil samomor (poljski zidar, ki je zidal tovarniški dimnik).

Leta 2018 so na grobišču v Kidričevem organizirali spominsko mašo. Nagovor publicista Rajka Topolovca. VIR: Družina

Ko so Nemci odšli so taborišče polnili komunisti

V začetku maja 1945 so zadnji Nemci zapustili taborišče in se z umikajočo nemško vojsko umaknili iz Slovenije. V tem času so iz naših krajev Nemce preganjale sile sovjetske Rdeče armade, Bolgarov in Jugoslovanske armade, ki pa se za dalj časa tu niso ustavile. V tem času (od 9. do 11. maja 1945) so se vrnile s terena (Pohorje, Haloze, Kozjak, Prekmurje itd.) lokalne partizanske enote in zasedle te kraje. Prazne barake so uporabili za interniranje številnih »nasprotnikov« nove komunistične oblasti. Predstavniki slovenske Ozne (v začetku samo okrajne Ozne Ptuj in okrožne Ozne Maribor) so začeli polniti barake z interniranci, ki so jih aretirali že v mesecu maju po svojih pripravljenih seznamih, kasneje pa sta Mitja Ribičič - Ciril kot namestnik komandanta federalne Ozne za Slovenijo in Bojan Polak - Stjenka kot predstavnik Knoja ugotovila, da je taborišče v Strnišču primerno za internacijo Nemcev in folksdojčerjev ter drugih »sodelavcev okupatorja«, od katerih bi prve tudi izgnali iz države.

Največje komunistično taborišče po drugi svetovni vojni na Slovenskem

Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju je bilo verjetno največje tovrstno komunistično taborišče po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Bilo je večje kot taborišče na Teharjah pri Celju ali v Šentvidu nad Ljubljano. Taborišče so namenili zbiranju Nemcev in deloma tudi Madžarov, vendar le civilistov. Mnogi so zaradi hudih razmer tu umrli. Zaradi izstradanja, mučenj in bolezni je v štirih mesecih delovanja taborišča (od srede maja do konca septembra 1945) tu umrlo okoli 800 internirancev.

Leta 2018 so na grobišču v Kidričevem organizirali spominsko mašo. Nagovor zgodovinarja Janeza Janžekoviča. VIR: Družina

V taborišče je bilo okoli 13.000 internirancev

Janez Janžekovič se je leta 1994 pogovarjal z enim od vodilnih pri tem taborišču Zvonkom Sagadinom – Tinetom, bil je pooblaščenec Ozne za okraj Ptuj. Dejal mu je, da so Nemci sejali veter, poželi pa vihar. Seveda mu na ugovor, da otroci niso sejali sovraštva, ni znal odgovoriti. »In prav otroci so zaradi tega zločinskega početja maščevalcev najbolj trpeli. Prepričan sem, da si velika večina internirancev ni zaslužila kazni, ki jih je doletela. Tisti, ki so res kaj zakrivili zoper slovenski narod, so se po vojni umaknili na varno in jih ni dosegla roka pravice. Odrasli interniranci so bili v taborišču sicer zaslišani, nekaterim je sodilo tudi sodišče narodne časti iz Maribora, večini pa ni sodilo nobeno sodišče. Internirance so v koncentracijsko taborišče pripeljali s tovornjaki, nekatere tudi z vozovi (npr. Lippitte iz Turnišča) ali pa celo peš iz ptujskih zaporov. V taborišče je bilo sprejeto okrog 13.000 internirancev.« tako je pred leti opisal taborišče Šterntal profesor zgodovine s Ptuja Janez Janžekovič.

Nadaljevanje v: Kidričevo, Šterntal, Strnišče, komunistično koncentracijsko taborišče [2]

1/6