Lanska ukinitev narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja nas sili v propad, saj omalovažuje dejstvo, da je narod skupnost spomina in da se boleče rane preteklosti zdravijo edinole s poglobljenim razmišljanjem o prestanem trpljenju, preizkušnjah in tragedijah. Ko postanejo del skupnega spomina, se rane sčasoma zacelijo in spremenijo v vir modrosti in preobrazbe. Šele v integriranem spominu skupnost odkrije svojo pravo identiteto.

Ker smo ljudje, smo odgovorni drug za drugega. Kako odgovarjamo na Božje vprašanje: Kje je tvoj brat, … ki ga je zadela vojna morija? Vsak od nas lahko sodeluje pri povračilih strašne škode. V nebo vpijoče krivice, ki so jih doletele, varuhi spomina, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev, izročamo Bogu in njegovemu usmiljenju. Prizadevamo si, da žrtve, ki jim je bilo vzeto vse, ne bi bile pozabljene, brez imena, groba in človeškega dostojanstva. Po zgledu svetega Frančiška se trudimo postati »orodje miru«, služabniki odpuščanja in sprave. Molimo tako za žrtve kot za rablje in za vse svojce.

Napočil je trenutek, da - ali poskrbimo za svoje mrtve ali pa se bo naša nevarno razklana narodna bit dokončno razkrojila in propadla.

Ko ohranjamo in krepimo vezi s pokojnimi, nam ti poklanjajo nekaj nenadomestljivega. Verujemo, da so oni že pri Bogu in v svetlobi čakajo na nas. Ko nas preplavljajo spomini nanje in na njihovo trpljenje, ko se pogovarjamo o njih, ko gledamo njihove fotografije, obiskujemo grobove in jih krasimo, ko morda poimenujemo svoje otroke po njih, se že dotikamo večnosti. Dobimo vtis, da nas oni spremljajo iz nebes, in med nami zraste neka notranja povezanost. Premišljujemo, kaj je tisto sporočilo, ki nam ga predajajo s svojim življenjem in smrtjo. Na njihovo trpljenje lahko damo odgovor s svojim življenjem. V tem svetu so zapustili globoko sled, tudi sled v naših srcih. Ta sled bo živela naprej. Po nas bo njihovo morda kratko življenje še naprej izžarevalo v ta svet.

Na virtualnem pokopališču beremo ganljiva sporočila, denimo:

Dragi Pepe, počivaj v Božjem miru.

Dragi stric Vinko ... Radi te imamo ... pogrešamo te ... si v naših srcih ... počivaj v miru in ljubezni ...

Stari oče, v molitvi in Bogu bova vedno povezana!

Stric Jože, domobranec; verjetno je šel skozi Teharje.

Moja draga teta, naj ti bo večna slava.

Letošnjo jesen so jablane, ki si jih ti posadil, obilno obrodile, hvala ti zanje.

Spokoj tvoji duši, dragi dedek.

Gospod ti naj da večni mir in pokoj, večna luč naj ti sveti, počivaj v Gospodovem miru.

Prosi za nas, amen.

Na večer pred 17. majem se bomo vsem žrtvam komunističnega nasilja poklonili na spominski slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani. Po vsej Sloveniji se bodo oglasili cerkveni zvonovi, njim v spomin in nam v opomin. Prepletali se bodo molitev, pesem, branje imen, umetniška beseda in glasba. Na njihovih domačih travnikih bomo nabrali cvetje in ga položili pod farne križe. Prižgali jim bomo sveče v spomin. In nikoli jih ne bomo pozabili, saj, kot pravi pesnik Brane Senegačnik, spominjati se pomeni imeti korenine in prihodnost.