Po skoraj osemdesetih letih skrivanja in ignoriranja posmrtnih ostankov na stotine med drugo svetovno vojno in po njej pomorjenih Slovencev je napočil trenutek, da ali poskrbimo za svoje mrtve ali pa se bo naša nevarno razklana narodna bit dokončno razkrojila in propadla.

Lanska ukinitev narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja nas sili v propad, saj omalovažuje dejstvo, da je narod skupnost spomina in da se boleče rane preteklosti zdravijo edinole s poglobljenim razmišljanjem o prestanem trpljenju, preizkušnjah in tragedijah. Ko postanejo del skupnega spomina, se rane sčasoma zacelijo in spremenijo v vir modrosti in preobrazbe. Šele v integriranem spominu skupnost odkrije svojo pravo identiteto.

Ker smo ljudje, smo odgovorni drug za drugega. Kako odgovarjamo na Božje vprašanje: Kje je tvoj brat, … ki ga je zadela vojna morija? Vsak od nas lahko sodeluje pri povračilih strašne škode. V nebo vpijoče krivice, ki so jih doletele, varuhi...