V mislih mrzlično prerešetavam dogodek pred nekaj tedni. Čisto običajen dan, od poldneva so nam ostale le še matematične naloge in najmlajši se je (po kar nekaj pregovarjanja) usedel skupaj z možem, da jih naredi. Pozno popoldne je primeren čas, da končno obkljukamo zadeve za tisti dan. Sedita in pišeta, ostali smo v kuhinji. Sonce in mir popoldneva prekinejo kriki, ki jih slišim skozi stene, Karel in mož prihitita v kuhinjo. Še sedaj, ko to pišem, mi gre srh po telesu. Malemu Karlu kri curkoma lije iz levega očesa. Mož je čisto iz sebe – ranil se je z ošiljenim svinčnikom, pove. Karel vpije: »Nimam več učke!« Vsi smo kot iz uma. Kaj takega v življenju še nismo videli, groza nas je! Vijem roke, ne vem, kaj naj naredim, kako naj pomagam, kaj naj primem. Nekje najdem fiziološko tekočino, mož prime jokajočega najmlajšega in poskušava mu sprati kri. Čisto je iz sebe, vzamem ga v naročje, objemam ga, mirim, mož išče telefon, da bi poklical, če dela okulist, če dela kakšen zdravnik. »Ne g...