V župniji sem trenutno 14. leto. Spomnim se dne, ko sem se pripeljal iz Radeč v Dob in je šlo vse narobe: nisem znal izklopiti alarma v župnišču, nisem našel odpirača za buteljke, da bi prišel do vina za sveto mašo, ves dan je bilo deževno, oblačno vreme in zoprno vzdušje, hkrati pa v meni gotovost, da bo vse v najlepšem redu. Zelo podobno se doživljam tudi danes. So duhovniška dela, ki mi gredo dobro in me veselijo, npr. katehetska in liturgična dejavnost: delo z ljudmi, bogoslužja, skupine, spovedovanje, prvi petki, nagovori, povezovanje Cerkve z drugimi organizacijami in društvi, predstavljanje župnije na različnih dogodkih, romanja. So pa tudi duhovniška dela, ki me ne veselijo: npr. pisarniško delo, moledovati državne ustanove za sofinanciranje župnijskih projektov, se spoprijemati, pregledovati in podpisovati gradbene in druge naložbe …, pa vendar je v tej majhnosti, ko me zadolžitve presegajo, prisotna velika gotovost, da bo vse v najlepšem redu. Ker nisem sam. In ker ne delu...