Oče Imo, kako bi orisali svojo precej nenavadno pot kristjana?

Rojen sem 2. januarja 1987, star sem 37 let, krščen sem bil 26. avgusta 2000, 24 let sem kristjan, šestega decembra letos pa bom dopolnil 10 let duhovništva v kenijski katoliški škofiji Lodwar v Turkani. Starša sta se ločila, ko je bila mama noseča z menoj; sem peti, zadnji otrok svojega očeta. Po mamini vnovični poroki sem živel pri stricu, maminem bratu, ki je bil edini v družini musliman. Ker sem živel pri njem, sem sprejel islam. Seznanil sem se z muslimansko kulturo, teologijo, vero, zgodovino, načinom življenja. Ko je stric umrl, sem se preselil k drugemu maminemu bratu, ki je bil katehet v Katoliški Cerkvi. Vsak dan je poučeval verouk, hodil v cerkev, jaz pa sem ob petkih hodil v mošejo. Situacija je bila res nenavadna: katehet je na svojem domu vzgajal muslimana.

V kenijskem kraju Lodwar Slovenska karitas šolanje podpira z novo šolsko opremo in šolsko malico. FOTO: Slovenska karitas

Leta 1999 sem na stričevo zahtevo začel obiskovati kateheze: v jubilejnem letu 2000 sem bil krščen in se iz Rašida preimenoval v Donalda. Dobil sem novo ime. Leto pozneje sem bil pri zakramentu svete birme potrjen v veri. Vendar ob vstopu v srednjo šolo nisem bil prav trden kristjan: v cerkev sem hodil zato, ker so tako terjala šolska pravila. Leta 2002 pa so me določili za voditelja mladih krščanskih dijakov. Takrat sem postal zelo dejaven, pomagal sem pri pripravi maš, bil sem odgovoren za organizacijo vseh verskih dogodkov. Leta 2004 sem zaključil srednjo šolo in avgusta 2005 vstopil v semenišče v smislu »pridi in poglej«. Želel sem izvedeti več o Katoliški Cerkvi, se poučiti o cerkveni zgodovini in se seznaniti s cerkvenim naukom.

Imo Donald Basols družini podeljuje kozi iz akcije Kupim kozo. FOTO: Slovenska karitas

Odločilna za vas pa je bila pastoralna izkušnja v času študija …

Leta 2009 so me po končanem študiju filozofije poslali na kenijsko podeželje, da bi kot semeniščnik osnoval župnijo. Škofov tajnik me je odpeljal tja in mi pustil vrečo koruze, vrečo fižola, sladkor in olje. Potem me je pustil tam samega. Dali so mi zemljevid in mi povedali, kje bi radi osnovali novo župnijo. Imel sem 22 let. Začeli smo ustanavljati male krščanske skupnosti. Po štirih mesecih je bila župnija osnovana in tja je prišel duhovnik, mene pa so poslali drugam. Zame je bila to prelomnica na poti duhovništva. Ko sem leta 2010 začel študirati teologijo, sem sklenil, da hočem biti duhovnik, da bom lahko služil svojemu ljudstvu. Decembra 2014 sem bil posvečen v duhovnika.

Celotni prispevek preberite v novi številki tednika Družina (34/2024).

Kenijske župnije so ogromne. Kako ohranjate osebne stike s toliko ljudmi?

Vedno izhajamo iz doma, iz posamezne družine. Osnovali smo t. i. male krščanske skupnosti, v katerih je povezanih 15 do 20 družin, od 10 do 20 skupnosti pa sestavlja župnijo. Vsaka skupnost ima svojo molitveno skupino, ki se v nedeljo popoldne sreča pri eni od družin: najprej skupaj molijo, pojejo, preberejo evangelij, nato vsak nekaj pove o tem, kako se ga je Božja beseda dotaknila, potem pa se pogovorijo o aktualnih zadevah – kar je bilo oznanjeno o dogajanju v župniji ali kar sami živijo. Npr. kako lahko pomagajo kateri od svojih družin, ki se je znašla v težavah. Mogoče se kje ločujejo, je kdo bolan, ga lahko obiščejo ali kako drugače pomagamo. Ljudje v teh skupnostih so povezani, pa tudi mi jih laže podpiramo.

Med nagovorom v eni od lokalnih skupnosti. FOTO: Slovenska karitas

Omenili ste spore … Kako si kot duhovnik prizadevate za spravo?

Po diakonskem posvečenju so me v škofiji poslali v župnijo sv. Danijela Combonija. Tam živijo štiri plemena, tudi moje, ki se posvečajo reji drobnice in se med seboj zato tudi spopadajo. Država se na svoj način trudi za preprečevanje spopadov, vendar je ta pomoč kratkotrajna: zaščitne enote so tam mesec, dva, potem pa jih pošljejo drugam.

Ob obisku na Slovenski karitas. FOTO: Tatjana Splichal

Z džipom hrane za otroke sem se odpravil na obisk ene od skupnosti v župniji, za katero sem bil zadolžen. Ko sem se približal vasi, so začeli streljati na moj avto – preluknjali so zadnjo zračnico. Moral sem se ustavili. Bili so štirje, eden je imel puško, lahko bi me ubil. Zato sem bil najprej hvaležen za iniciacijsko urjenje, nisem se bal; poleg tega sem mednje prišel kot duhovnik. Rekel sem: »Zakaj streljate na avto? Kdo sploh ste?« Odvrnili so: »Zakaj prihajaš k nam?« Po znamenju mojega plemena (pokaže komaj vidno ureznino na čelu) so hitro »ugotovili«: »Naš sovražnik je!«

Namenjen sem v vašo skupnost, vi pa streljate name.

Rekel sem jim torej: »Namenjen sem v vašo skupnost. Zakaj streljate na avto?« Sam pri sebi pa sem molil: »Bog, prevzemi vodstvo!« Kljub vsemu me je bilo malo strah; imeli so orožje, bili so neizobraženi … Rekel sem: »Namenjen sem v vašo skupnost, vi pa streljate name. Rad bi, da bi me vi odpeljali tja.« Rekli so: »V redu.« Sveti Duh je deloval! Najprej so mi vsi, tudi moški, ki je prej streljal, pomagali zamenjati zračnico. Sveti Duh je zares deloval! Potem so me odpeljali v svojo vas. Ko smo izstopili iz avta, so začeli iz koč prihajati ljudje. Tudi ti so takoj opazili moje znamenje: »Naš sovražnik je, ubiti ga moramo!« Rekel sem jim: »Ne, ne delajte tega, to ni dobro. Pozdravit sem vas prišel, vaš duhovnik sem.«

Pomoč v hrani najranljivejšim družinam v župniji sv. Mihaela. FOTO: Slovenska karitas

Pomagajmo Afriki

Slovenska karitas je z akcijo ZA SRCE AFRIKE v župniji sv. Mihaela v Napetetu v Keniji skupaj z Imom Donaldom Basolsom v zadnjih petih letih omogočila gradnjo nove porodnišnice, lekarne in laboratorija za oskrbo 10.000 ljudi; obnovili so črpalko za vodo za 210 družin, šolo in zdravstveni center; podprli so plačilo učiteljev in zagotovili malico za 231 učencev, ob sušah tudi hrano za starejše in bolne. Z akcijo KUPIM KOZO pa je 445 družinam zagotovila koze.

Slovenska karitas letos ponovno vabi k pomoči revnim v Afriki. Darujete lahko na:
Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761
Sklic: SI 00 2127
Namen: Za srce Afrike

Hvala!