V odlični slovenščini nam našteje vse kraje, ki jih je v enotedenskem bivanju pri nas obiskal: Gorje, Bled, Brezje, Zagradec, Žužemberk in Ljubljano. Ker je Turkana zelo reven predel Kenije, se je duhovnik Donald, ki dobro pozna stiske kenijskih družin in jim pomaga, povezal s Slovensko karitas, ki ga podpira pri humanitarnem in razvojnem delu v župniji.

Do sedaj ste že malce spoznali Slovenijo. Kaj vam je tu najbolj všeč?

Slovenijo imam rad zaradi ljudi. Do mene so zelo dobri, podpirajo me in tudi obiskujejo. Moram pa reči, da jo imam rad poleti in spomladi. Zdaj, tik pred zimo, je zame vreme premrzlo, nadvse neugodno. (smeh)

Katere razlike ste opazili med kenijskimi in slovenskimi ljudmi?

Ljudje v Keniji imajo svoj način življenja in svojo kulturo. Vsako pleme ima svojo kulturo in jezik, način prehrane, prav tako pa tudi različno vremensko stanje in rastline. Območje, od koder prihajam, je zelo vroče, vetrovno in prašno. 

Glavno mesto Nairobi z več kot štirimi milijoni prebivalcev ima hladnejše vreme in manj prahu. Lodwar, središče Turkane, ima skoraj 83 tisoč prebivalcev. Celotna Turkana pa ima okrog 956.000 prebivalcev. 

Jaz prihajam iz manj poseljenega predela. Sicer pa ima Kenija kar 43 plemen in vsako izmed njih ima svoje narečje.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Moje otroštvo ni bilo lahko. Prihajam iz ločene družine. Moj oče se je od mame ločil leta 1986, v času, ko je bila noseča z menoj. Rojen sem bil 2. januarja 1987. Mama se je ponovno poročila, in sicer z mojim stricem, ki je sodeloval pri moji vzgoji.

So vas vzgajali v katoliški veri?

Ne, obiskoval sem muslimansko versko šolo medreso, kjer sem se poglobil v islam in se poučeval o Koranu. To je trajalo trinajst let, vse do leta 2000, ko sem se krstil in postal kristjan, pred sedmimi leti pa bil posvečen v katoliškega duhovnika.

Kdaj ste začutili, da bi bili duhovnik? Se je to zgodilo naenkrat ali ste šli skozi proces?

Leta 2005 je moj župnik v cerkvi oznanil, da bodo v semenišču potekali razgovori za morebitne duhovnike. Prijatelj me je prosil, da ga peljem tja. Tam je bilo petindvajset kandidatov, ki so jih poklicali v veliko dvorano. Tudi mene so poklicali, a sem odklonil. Pa mi je odgovorni dejal: »Ti kar pridi in poslušaj.« Neki duhovnik je govoril o Božjem klicu. Po govoru smo imeli petnajst minut časa, da razmislimo o tem, nato pa smo se udeležili razgovora. Dvajset jih ni bilo kvalificiranih, ostalo nas je le šest. Ker nisem imel potrebne dokumentacije o šolanju, so odgovorni poklicali na šolo, kjer sem se šolal, in ravnatelj je potrdil, da mi je šlo odlično. Dejali so: »Od danes boš bival v semenišču.« V katoliški bolnišnici smo opravili zdravniški pregled. Tam so mi odkrili tifus, za katerega sploh nisem vedel. Šel sem na zdravljenje in pridobil potrebni certifikat.

Duhovnik Imo predaja kozji par kenijski družini. FOTO: Slovenska karitas.

Česa vam primanjkuje?

V Turkani je bila vedno revščina. Na severnem delu Kenije je dosti suše in lakote. Brez namakanja ne moremo posaditi rastlin, vode pa primanjkuje. Če želimo dobiti vodo, moramo luknjo skopati petdeset metrov globoko, a za to potrebujemo vodno črpalko in solarne plošče. 

Teh reči si ne moremo privoščiti. Povrh vsega imamo omejen dostop do zdravstvenih ustanov, ki so zelo daleč. Tam imamo sicer nekaj osebja, ki pa ne more poskrbeti za vse prebivalstvo. Nimamo veliko oddelkov za porodnice, zato včasih ženske rodijo doma. 

Težko je priti do njih, zato nimajo poporodne oskrbe. Pri porodnicah je velika nevarnost za krvavitve ali da otrok umre. Nanje prežijo psihične bolezni, tetanus, otroška paraliza.

Dodatno pa je stvari otežil še covid, kajne?

V Keniji se je marca 2020 pojavil prvi primer virusa, zato je predsednik razglasil popolno zaprtje in policijsko uro. V naši regiji maš ni bilo kar sedem mesecev. Skupnih molitev v cerkvi ni bilo, delovanje župnije je postalo težavno, saj ni bilo nabirk. Duhovniki so stežka plačevali vodo, elektriko, plin, popravila cerkve, pa tudi hrano.

Težko je bilo tudi bolnikom, starejšim in otrokom, ki smo jim pomagali. Bilo je kar nekaj mladoletniških nosečnosti. Mnoga dekleta so zanosila, saj so bile šole zaprte, v vasi pa ni bilo omejitev.

Veseli smo, da vam je lahko pri reševanju vsaj nekaterih težav pomagala tudi Slovenija.

Tako je, Slovenija in Karitas sta zelo pomagali. Prva donacija je bila Lakota Afrika, njen namen je bil finančno pomagati ljudem, da bi lahko kupili hrano, vodo, sanitetni material, zaščitne maske.

Potem je bila na vrsti akcija Kupim kozo. Že 60 družin je dobilo kozo zaradi Karitas. Akcija še vedno poteka.

Kaj koze pomenijo vašim ljudem?

Koze so za nas izjemno dragocene, saj smo nomadi in za preživetje vzrejamo živali. Koze nam dajejo mleko, hrano, iz njihove kože lahko ustvarimo tradicionalne slavnostne obleke za mlada dekleta, žene in matere. 

Družine koze prodajo in si na ta način preskrbijo denar za šolanje in zdravstveno oskrbo. Zares vas vabim, da pomagate in pripomorete k naši sreči. Sanje prav vsakega človeka so, da bi bil srečen.

Še vedno pa traja tudi akcija Za srce Afrike. Povejte nam kaj o njej.

Tudi pri tem projektu nas je Slovenija podprla in z njeno pomočjo rešujemo težave z vodo. Uspelo nam je kupiti kakovostno vodno črpalko in solarne plošče. Zdaj so z vodo preskrbljene tako župnija kot zdravstveni dom in šole ter nekaj vasi.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (46/2021).