Keith Lowe je v knjigi Ujetniki zgodovine, ki jo je podnaslovil Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas, šel po sledi novodobnih političnih rušenj spomenikov v zahodnem razvitem svetu. Ta pojav ga je vzpodbudil, da je pod drobnogled vzel vrsto spomenikov po svetu, ki izstopajo po svoji velikosti, monumentalnosti, predvsem pa simbolni govorici, večina jih je namenjenih junakom in žrtvam druge svetovne vojne.

Nič več vzorniki za Američane enaindvajsetega stoletja

Poleti 2017 so ameriški zakonodajalci začeli odstranjevati kipe junakov konfederacije z ulic in trgov zunaj javnih zgradb. Pomembne osebnosti devetnajstega stoletja, kot na primer Robert R. Lee in Jefferson Davis, ki sta se borila za pravico do lastništva črnih sužnjev, niso več veljale za primerne vzornike za Američane enaindvajsetega stoletja. In zato so jih porušili. Po Ameriki so ob množičnih protestih in protiprotestih odstranjevali spomenik za spomenikom.

Val ikonoklazma je preplavil svet

Tudi drugod so rušili spomenike. Leta 2015, po odstranitvi kipa Cecila Rhodesa izpred univerze v Cape Townu, so se pojavili pozivi k izbrisu simbolov kolonializma v Južni Afriki. Kampanja »Rhodes mora pasti« se je razširila tudi v druge države po svetu, med drugim v Združeno kraljestvo, Nemčijo in Kanado.

Istega leta so islamistični fundamentalisti začeli uničevati stotine antičnih kipov v Siriji in Iraku, češ da so malikovalski. Vladi Poljske in Ukrajine sta napovedali odstranitev vseh spomenikov komunizmu. Val ikonoklazma je preplavil svet.

Keith Lowe, avtor knjige Ujetniki zgodovine. VIR: založba Modrijan/Metod Bočko

Stare zamenjujejo novi spomeniki

Ob rušenju nekaterih starih spomenikov pa še naprej postavljamo nove. Strmoglavljenje kipa Sadama Huseina v središču Bagdada leta 2003 je postalo ena najbolj povednih podob iraške vojne. Toda že dva meseca pozneje so na njegovo mesto postavili nov spomenik: skulpturo iraške družine, ki dviguje sonce in polmesec. Umetnikom, ki so ga zasnovali, je predstavljal upe Iraka, da bosta novo družbo zaznamovala mir in svoboda, upe, ki so skoraj takoj treščili naravnost v obnovljeno korupcijo, ekstremizem in nasilje.

Podobne spremembe se dogajajo po vsem svetu. V Ameriki kipe Roberta E. Leeja postopoma nadomeščajo spomeniki Rose Parks ali Martina Luthra Kinga. V Južni Afriki so porušili kipe Cecila Rhodesa, zrasli so spomeniki Nelsona Mandele. V Vzhodni Evropi se kipi Lenina in Marxa umikajo upodobitvam Tomáša Masaryka, Józefa Pilsudskega in drugih nacionalnih junakov.

Novi kip v Indiji je s 182 metri najvišji kip na svetu

Kot je v knjigi zapisal Keith Lowe, so nekateri izmed najnovejših spomenikov res velikanski, zlasti ponekod v Aziji. Na primer: konec leta 2018 so v Indiji odkrili nov kip Sardarja Vallabhbhaija Patela, ki je bil pomembna osebnost v gibanju za neodvisnost države v tridesetih in štiridesetih letih. To je zdaj s 182 metri najvišji kip na svetu. »Ustvarjanje tako gigantskih struktur za tako velikanske stroške govori o neverjetni samozavesti. To niso začasne strukture, ustvarjene so bile, da bi obstajale stoletja. Pa vendar, kdo lahko reče, da se jim bo godilo kaj bolje kot spomenikom Lenina ali Rhodesa ali katerekoli druge osebnosti, ki so se nekoč zdeli tako trajni?«

Spomenik vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani (dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, položitev venca, Borut Pahor, 23. 8. 2022). FOTO: Ivo Žajdela

Vsaka družba se slepi, da so njene vrednote večne

Avtorju se zdi, da se tu dogaja več stvari hkrati. »Spomeniki odražajo naše vrednote in vsaka družba se slepi, da so njene vrednote večne, zato klešemo te vrednote v kamen in jih postavljamo na piedestale. Toda ko se svet spremeni, naši spomeniki ostanejo zamrznjeni v času – in z njimi vrednote, ki jih predstavljajo.«

»Debate o spomenikih, ki potekajo v tem času, skoraj vedno zadevajo identiteto. Ko so svetu vladali stari belci, je bilo smiselno postavljati spomenike v njihovo čast; v današnjem svetu multikulturalizma in večje enakosti spolov pa ni presenetljivo, da ljudje začenjajo postavljati vprašanja. Kje so kipi žensk? Zakaj bi moralo biti v državi z večinskim temnopoltim prebivalstvom, kot je Južna Afrika, toliko kipov belih Evropejcev?«

Izbral je petindvajset spominskih obeležij po svetu

Lowova knjiga govori o tem, kaj nam spomeniki v resnici pripovedujejo o naši zgodovini in identiteti. Izbral je petindvajset spominskih obeležij širom po svetu, ki povedo nekaj pomembnega o družbah, ki so jih postavile. Nekatera so zdaj velikanske turistične atrakcije, ki jih vsako leto obišče na milijone ljudi. »Vsako od njih je kontroverzno,« je zapisal.

»Vsako pripoveduje zgodbo. Nekatera namerno skušajo več skriti kot razkriti, vendar nam pri tem povedo več o sebi, kot so nameravala. Pokazati želim predvsem to, da nobeden od teh spomenikov v resnici sploh ne govori o preteklosti, ampak so prej izraz zgodovine, ki je še danes živa in ki še vedno upravlja naša življenja, če to hočemo ali ne.«

Vsi spomeniki, ki jih je Lowe izbral, so posvečeni enemu obdobju preteklosti: drugi svetovni vojni. Za to je imel mnogo razlogov, najpomembnejši je bil, da so se med vsemi spominskimi obeležji samo ta postavila po robu trenutnemu trendu ikonoklazma.

Keith Lowe s svojo uspešnico Podivjana celina, o Evropi takoj po drugi svetovni vojni. VIR: založba Modrijan

Tudi pripadniki zavezniških sil so počeli stvari, ki jih označujemo za vojne zločine

V zadnjih letih je bilo porušenih zelo malo vojnih spomenikov. Pravzaprav se je zgodilo nasprotno: gradijo vedno nove vojne spomenike. Tako ni samo v Evropi in Ameriki, ampak tudi v azijskih državah, kot so na primer Filipini in Kitajska.

»Kako to,« se sprašuje avtor. »Saj naši vojni voditelji niso nič manj kontroverzni kot nekatere osebnosti, katerih kipe so v zadnjem času porušili. Britanski in francoski voditelji so bili ravno tako vneti privrženci kolonializma kot Cecil Rhodes; ameriški voditelji so še vedno poveljevali rasno segregirani vojski; in pripadniki vseh zavezniških sil so počeli stvari, ki bi jih zdaj označili za vojne zločine. Tudi njihov odnos do žensk ni bil zmerom razsvetljen.«

Da bi prišel tem vprašanjem do dna, je avtor razdelil spomenike iz druge svetovne vojne na pet širših kategorij. V prvem delu knjige je obravnaval nekaj najslavnejših spomenikov junakom vojne. Pokazal je, da so to najranljivejša izmed vseh obeležij druge svetovne vojne in edina, ki kažejo kako znamenje rušenja ali odstranjevanja.

V drugem delu je raziskal spominska obeležja, posvečena mučencem vojne.

Tudi o spomeniku vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani

V tretjem piše o spominskih krajih in njihovih glavnih negativcih. »Interakcija med temi tremi kategorijami je enako pomembna kot vsaka kategorija zase: junaki ne morejo obstajati brez negativcev in mučeniki tudi ne,« je zapisal.

Na prvem mestu razmišlja o slovenskem novodobnem spomeniku vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Osupnila ga je njegova praznota, da je brez pojasnil. Ugotovil je, da je namenjen predvsem žrtvam druge svetovne vojne, in da so postavljavci s praznimi ploskvami na njem rešili zadrego z vseprisotnim molkom o žrtvah komunizma. Pri tem posebej omenja svoj obisk v rudniku Huda jama, kamor so komunisti za mnoge betonske pregrade globoko pod zemljo skrili 1.416 umorjenih ljudi.

Druga štiri obeležja v tem sklopu so japonsko svetišče Jasukuni v Tokiu, Mussolinijeva družinska kripta v Predappiu, Hitlerjev bunker in topografija nasilja v Berlinu ter Stalinov kip v parku Gruto v Litvi.

Spominski park na Teharjah. FOTO: Ivo Žajdela

Vključiti je skušal široko paleto spomenikov

V četrtem delu je opisal spominska obeležja apokaliptičnega uničenja v vojni, v petem pa spomenike v čast ponovnemu rojstvu, ki je nastopilo po njej. »Teh pet kategorij odraža in krepi druga drugo. Ustvarjajo nekakšen mitološki okvir, ki jih varuje pred ikonoklazmom, ki se je razširil po drugih delih našega kolektivnega spomina,« razmišlja.

Vključiti je skušal široko paleto spomenikov, četudi samo zato, da bi pokazal veliko raznolikost krajev, ki so bili uporabljeni za hrambo spominov na preteklost. »Zato tu niso samo opisi figurativnih kipov in abstraktnih skulptur, ampak tudi svetišč, grobnic, ruševin, slik, parkov in arhitekturnih elementov.«

Nekatere izmed izbranih spomenikov so ustvarili takoj po koncu vojne, drugi so precej novejši. Nekateri imajo izrazito lokalen pomen, drugi nacionalnega ali celo internacionalnega. Vključiti je skušal spomenike iz različnih delov sveta, tako so v knjigi poleg obeležij iz Združenega kraljestva, Rusije in ZDA tudi obeležja iz Izraela, Kitajske in Filipinov.

Vojne se v različnih državah spominjajo na zelo različne načine

Keith Lowe v knjigi Ujetniki zgodovine ugotavlja, da se vojne v različnih državah spominjajo na zelo različne načine.

Spomenikom drugi svetovni vojni se je posvetil zaradi njihove kakovosti. »Včasih si predstavljamo spomenike kot trdne, sive, dolgočasne; toda skulpture v tej knjigi so ene najbolj dramatičnih in emotivnih umetnin na svetu. Pod vsem granitom in bronom je mešanica vsega, zaradi česar smo, kar smo – moči, slave, poguma, strahu, stiske, veličine, upanja, ljubezni in izgube.

Te in še tisoč drugih lastnosti slavimo in pričakujemo, da nas bodo morda osvobodile tiranije preteklosti. Pa vendar se zaradi naše želje, da jih ovekovečimo v kamnu, v njih na koncu brez izjeme izrazijo prav tiste sile, zaradi katerih ostajamo ujetniki svoje zgodovine.«

Spominski park na Teharjah, eden od mnogih svetopisemskih napisov. FOTO: Ivo Žajdela

Priznan strokovnjak za drugo svetovno vojno in njene posledice

Keith Lowe (1970) je študiral angleško književnost na Univerzi v Manchestru. Dvanajst let je delal kot urednik zgodovinskih knjig pri londonski založbi Weidenfeld & Nicolson, nato pa se je posvetil pisanju in zgodovinopisju. Danes je mednarodno priznan strokovnjak za drugo svetovno vojno in zlasti njene posledice.