Ravno domača družina ji je dajala navdih in primerno okolje za odkrivanje vsega lepega in seveda božjega. »Že takrat sem brala Ratzingerjeva dela in se navdušila za teologijo. Spoznanje, da me Bog ljubi in odrešuje prav po svoji Cerkvi in zakramentih, me nosi tudi v najtežjih trenutkih življenja,« je prepričana danes.

»Težko je bilo zapustiti čudovito Slovenijo«

»Nikdar nisem načrtovala selitve v tujino in zelo težko je bilo zapustiti čudovito Slovenijo in domače Gorje. Življenjske okoliščine pa so narekovale ta korak, povezan po eni strani s poroko, po drugi strani pa tudi s takratno negotovostjo glede stalne službe,« nam pove Marija. »Zelo sem hvaležna Bogu za čudovitega moža, ki me tudi v vezenju podpira in spodbuja. Zdaj sem v Nemčiji že 16 let. Na to deželo vedno bolj gledam kot na širšo, severno domovino. Tako na Slovenijo kot na Nemčijo gledam z veliko hvaležnostjo.«

Luke Jonathan Koeppe skupaj z Marijo izdeluje bogoslužne paramente. FOTO: Osebni arhiv

Tudi pri njenem vezenju se prepletata slovenska in nemška domovina. Luke Jonathan Koeppe, s katerim Marija sodeluje pri izdelovanju čudovitih izdelkov, prihaja iz Jülicha v Porenju (med Aachnom in Kölnom). 

Tam je odraščal in odkrival krščanstvo ob starih starših, saj njegovi starši niso verni. Vedno ga je navduševala cerkvena zgodovina, njena govorica in bogoslužje. 

Kot laik poskuša svojo udeleženost pri bogoslužju izraziti tudi tako, da ustvarja lepe predmete za Cerkev in bogoslužje. Študiral je restavratorstvo in umetnostno zgodovino in se ukvarjal posebej s cerkveno umetnostjo. Na tem področju je zdaj tudi poklicno dejaven.

Vedno znova naju pri vezenju navdušuje to, da omogoča nešteto možnosti oblikovanja, tehnik in kombiniranja niti in blaga, gre praktično za slikanje z iglo in nitjo na tekstil. Najin izziv pa je tudi v tem: ostati svoboden za nov navdih. To pa ni mogoče, če ustvarjaš izključno iz nuje po zaslužku ali celo iz osebne želje po bogastvu, v naglici ali pod pritiskom. (Marija Weißkirchen)

Do vezenja skupaj z Lukom pa je prišlo po zanimivem naključju, ki je zagotovo povezano tudi z Božjo previdnostjo. »Moj mož in Luke pojeta v istem cerkvenem zboru. Potrebovali so svoj simbol in svojo zastavo, ki ju je osnoval in izdelal Luke. Prosila sem ga, če mi pokaže, kako se izdelujejo tako čudovite stvari. Nedeljo za tem sva kar začela, z materiali iz Lukove 'zakladnice'. Nastala je prva štola za nekega afriškega duhovnika,« pove Marija.

Plujeva proti toku pozabe in površnosti in se ustavljava tam, kjer drugi drvijo. (Marija Weißkirchen)

»Zavedava se, da ohranjava in ustvarjava nekaj, kar žal prehitro tone v pozabo. Predvsem to opažava na področju izbire blaga. Ročno tkanje izginja tako rekoč pred našimi očmi, naprave za izdelavo posebno dragocenih vrst blaga samevajo, saj v nekdaj močnih podjetjih ni bilo moč najti naslednika. Podobno usodo doživlja ročno vezenje sakralnih izdelkov. Vse več in več samostanov zapira svoje delavnice za izdelavo liturgičnih oblačil, oltarnih prtov, čipk, tako imenovanih paramentov (predmetov iz blaga za cerkveno rabo, zlasti liturgičnih oblačil). Konec koncev s tem, kar delava, tudi ohranjava en košček dediščine umetnosti pred izginotjem in se ne pustiva ukleščiti v merila neosebne in brezizrazne masovne proizvodnje.« pravi gospa Marija.

Marija Weißkirchen in župnik Matej Pavlič ob blagoslovu bandera, ki ga je Marija z Lukom izdelala za domačo župnijo Gorje, 20. marca letos. FOTO: Osebni arhiv

Marija in Luke izdelujeta prekrasne izdelke, a ne le mašne plašče, ampak večinoma vse paramente in 'tekstilije', ki so namenjeni uporabi v bogoslužju (tudi prte in prtičke, bandera, krstna oblačila itd.). »Izdelujeva bogoslužne paramente v zavesti, da so liturgične vezenine 'vezena molitev' in ne nekaj profanega. So izraz najine duhovnosti, način oznanjevanja. Poleg tega se rada spominjava besede cesarice Marije Terezije: 'Kdor veze, ne greši!'«

Bandero za božji grob v domači župniji

S tem banderom se je Marija želela zahvaliti domači župniji Gorje za vse prejete milosti. Osnutek je napravil Luke, šivala pa sta ga oba. Bandero je v celoti šivano na roke, materiali so svila v niti in blagu, zlato, posrebreni kamenčki, usnje itd. Palica je orehova, saj se pri Mariji doma reče »pri Oreharju«. Bandero prikazuje Jagnje Božje, zaklano in ležeče na križu. Rešnja kri se steka v zveličavni kelih. 

Gorjansko bandero sta Marija in Luke izdelovala pet mesecev, največkrat ob večerih, po službi. FOTO: Petra Duhannoy

Jagnje drži bandero z znamenjem križa, v znak njegovega zmagovitega vstajenja. Njegovo veličastno zmago poudarjajo številni zlati in rdeči žarki, okrog njih pa približno 3000 kamenčkov. Okrog Jagnjeta je napis »Agnus Dei qui crimina tollis«. Odkupljeni smo s predragoceno Jagnjetovo krvjo. »V tej misli je tudi moje osebno velikonočno voščilo vsem Gorjancem, še posebej tistim, ki še ne morejo verovati v Kristusa in v njegovo zmago nad smrtjo in Satanom,« pravi Marija.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (15/2022).