Ko sem ga povabil s sabo, me je vprašal: »Hm, s čim me boš peljal?« »Ja z avtom, pa voziček vzameva s seboj, če ga bova potrebovala,« mu odvrnem. Tišina, nato šala: »Neee, ti kar s karjolo pridi, me naloži, nanjo pa napiši – ostanki zemlje.«

Tako sva jo na predpraznik Marijinega vnebovzetja tudi midva, podpisani in upokojeni črniški dekan, udarila iz Petrovega doma v Šempetru na Urškino Skalnico. Pojdiva, sva si rekla, da bova bliže nebeškim vratom, k Mariji na Sveto Goro, saj tudi nama naroča, naj jo prosiva milosti in delava pokoro. Je namreč naša mogočna varuhinja in priprošnjica pri Bogu. Tudi Kraljica naših src, še zlasti tistih, ki nanjo nikoli ne pozabijo.

FOTO: Osebni arhiv Alena Ušaja

Tam, na Gori, se je gospod Lestan zahvalil Mariji, da jo je kljub 104. križu mogel še enkrat obiskati in se zahvaliti za vse v dolgem življenju prejete dobrote. Ni molil le zase, molil je za vse, ki se ga spominjamo, ga imamo radi in ga obiskujemo.

Tako sva naredila še en korak na poti našega potovanja, za katerega ne veva ne dneva ne ure, kdaj se bo končalo. Dotlej je prav, da se med seboj bogatimo, si izkazujemo hvaležnost pa tudi ponos, da smo Božji otroci. S tem se uresničujemo, zbiramo svoje misli in jih spreminjamo v primerna dejanja.

Ko odhajava, navrže: »Finchè va, va. Dokler gre, gre.« Jaz pa sam pri sebi: »Če si bomo znali podarjati takšne trenutke, se nam ne bo treba več spraševati, ali je naše srce dobro, saj smo že na poti, ki nas spreminja.«