Vsi, tudi najstarejši slovenski duhovnik Aleksander Lestan, radi potujemo, romamo, radi kakšno ušpičimo ali pa si le pretegnemo sklepe. Bodisi zares, po resnični poti, ali v mislih, sanjah, spominih.

Ko sem ga povabil s seboj, me je vprašal: »Hm, s čim me boš peljal?« »Ja z avtom, pa voziček vzameva s seboj, če ga bova potrebovala,« mu odvrnem.

Tišina, nato šala: »Neee, ti kar s karjolo pridi, me naloži, nanjo pa napiši – ostanki zemlje.«

Tako sva jo pred praznikom Marijinega vnebovzetja tudi midva, podpisani in upokojeni črniški dekan, udarila iz Petrovem doma v Šempetru na Urškino Skalnico. Pojdiva, sva si rekla, da bova bliže nebeškim vratom, k Mariji na Sveto Goro, saj tudi nama naroča, naj jo prosiva milosti in delava pokoro. Je namreč naša mogočna varuhinja in priprošnjica pri Bogu. Tudi Kraljica naših src, še zlasti tistih, ki nanjo nikoli ne pozabijo.

Tam, na Gori, se je gospod Lestan zahvalil Mariji, da jo je pri 104...